Tiskane izdaje
Deset dni po Sirizinem prevzemu oblasti v Atenah je v urejanju grškega dolžniškega vprašanja že mogoče prepoznati klasične pogajalske vzorce: po težkih in zapletenih pogajanjih naj bi sklenili kompromis, s katerim bi se izognili črnemu scenariju – grškemu bankrotu in odhodu iz območja evra. Aleksis Cipras in Janis Varufakis po prvih enostranskih ukrepih vlade in odločitvi inšpektorjev trojke ubirata zmerne, bolj realistične tone.
Očitno sta spoznala, da imajo tudi vlade drugih evrskih držav legitimnost in da morajo vsaj tako kot Siriza upoštevati voljo volivcev, ki nasprotujejo odpisu dolgov. Tudi v Parizu in Rimu so pazljivi. V obeh državah v precejšnji javnofinančni stiski, reformnem zastoju in gospodarskih težavah sicer radi uporabljajo mantro »manj zategovanja pasu, več rasti«, ki je blizu Ciprasu, a z več deset milijardami evrov izpostavljenosti v Grčiji se nočejo igrati z ognjem. Tudi v nekoč kriznih Španiji, Irski in Portugalski zavračajo odpustke.
Cipras in Varufakis sta po gambitu v Atenah na sestankih v evropskih prestolnicah morala ugotoviti, da za doseganje radikalnih ciljev nimata dovolj velikega vzvoda. Poleg tega bi politično zelo kočljiv odpis dolgov le zmerno zmanjšal grške težave. Razprave se vrtijo okoli drugačnih načinov odplačevanja in pričakovanja, da bo ECB spet »pogledala skozi prste«.
Drugo vprašanje je, kako bi Grčija lahko postala država, ki ne bo odvisna od pomoči in v katero se bodo začele stekati investicije za zagon rasti. Grčija v zadnjih letih ni dobila le posojil, ampak je bila v zadnjih desetletjih preplavljena z vrtoglavimi vsotami iz bruseljskih skladov »za manj razvite«. Denar je velikokrat poniknil po kanalih korupcije in klientelizma. Še bolj kot milijarde Grčija potrebuje temeljito prestrukturiranje. Vsaj na tej točki bi si Cipras zaslužil stoodstotno podporo EU.
