Na robu dostojnosti

Politične razmere v državi so se v zadnjih dneh približale skrajni točki. Poslanci si grozijo s fizičnimi obračuni, na dnevnem redu so vse najbolj kontroverzne teme zadnjih let, od propada tranzicijskih lastninskih zgodb, prodaje državnih deležev »družinske srebrnine«, do trgovanja z orožjem in nakupa oklepnikov. Polemike in medsebojna obtoževanja prestopajo meje dostojnosti. V besnilu (verbalnega) merjenja moči pa je razbrati tudi pomembne procese, ki potihem že spreminjajo slovensko politično prizorišče. Kot da bodo volitve čez en mesec, in ne čez dobro leto in pol. Nervoza je logična posledica dejstva, da etablirane politične stranke še nikoli doslej niso vstopale v tako negotovo obdobje s tako nepredvidljivim izidom.

Potem ko je Janšo in SDS javno mnenje že postavilo na vrh prihodnjega mandata, si je večni prvak opozicije znova spodmaknil stol z napadom na predsednika države Danila Türka, z oživljanjem zgodbe o Velikovcu in seveda najbolj s škandaloznim prirejanjem arhivov.

Eden zadnjih osamosvojiteljev v političnem vrhu je očitno podcenil dejstvo, da so v dvajsetih letih zrasle nove generacije, ki kratice SZDL sploh ne poznajo več in jih travme preteklosti ne zanimajo. SDS ni stranka, iz katere bi curljale informacije o notranjih sporih. Tokrat pa so prvič rahle razpoke vidne tudi javnosti; v previdnih opozorilih nekdanjih Janševih ministrov Milana Zvera in Gregorja Viranta in bolj neposrednih ocenah Mateja Lahovnika, s katerim si je prvak opozicije že nekaj časa izkazoval naklonjenost. Janši, ki ima sicer med zavezniki še vedno enotno podporo, ko gre za trgovino z orožjem, so bolj ali manj jasno sporočili, da je naredil napako. S tem pa tudi, da je sicer še vedno najmočnejši politik desne sredine, a da njegova nezmotljivost in nezamenljivost nista (več) samoumevni.

Hkrati se je znova oglasila skupina »resetiranih« nekdanji ministrov, ki ponujajo radikalno politično »tretjo pot«, čeprav hkrati zagotavljajo, da jih na prihodnjih volitvah in v naslednji vladi skoraj zagotovo (še) ne bo. Tradicionalne močne stranke pa kljub temu postavljajo pred zanimivo dilemo. Če se bodo preoblikovali v novo politično silo, lahko temeljito premešajo karte na prizorišču. Če ne, lahko s svojim glasom pomembno pomagajo tisti politični opciji, ki jo bodo podprli. S tem opozarjajo tudi na nemoč sedanje politične elite, tako vladne kot opozicijske, ki se bo prihodnje leto dobesedno bojevala za svoje preživetje.

Zanimiv preobrat zadnjih dni pa so znova nakazale javnomnenjske ankete. Že skoraj pokopana vlada koalicija je, medtem ko se je opozicija zapletla v orožarsko-arhivske sence preteklosti, doživela nepričakovano spodbudo z napovedjo, da na ključnih referendumih, tudi o pokojninski reformi, ne bo nujno poražena. Preobrat v javnem mnenju, ki očitno čedalje bolj razume nujnost sprememb, je dobra novica za politične elite. Vendar Pahorjeva ekipa, ki je sicer nekoliko zaustavila strmoglavo padanje priljubljenosti, kljub temu nima razlogov za slavje. Vse bolj je namreč jasno, da utegne konec mandata pričakati kot manjšinska vlada, saj je Zares, ne le zaradi spopada ministrice Darje Radić z energetskim lobijem, očitno že skoraj pred vrati koalicije.

Čeprav so torej zadnji dnevi podobni vrhuncu vročične predvolilne kampanje, je to šele začetek. Do predsedniških in parlamentarnih volitev je še poldrugo leto in prav nič še ni odločeno. Kar pomeni, da se bo nadaljevalo tako, kot se je začelo in kakor slovenske stranke zmorejo – na skrajnem robu politične dostojnosti.