Tiskane izdaje
Nobeno presenečenje ni, da se je izvajanje zakona o državnem poroštvu za gradnjo šestega bloka v TEŠ spet zataknilo v političnem grlu. Pravzaprav je projekt, zaradi velike investicijske vrednosti, že od začetka mana vseh političnih opcij, različnih interesov in omrežij, vendar novi objekt kljub vsemu raste in je pred še zadnjo oviro do začetka obratovanja leta 2015.
Na ministrstvu za finance morajo namreč pripraviti potrebne tri pogodbe za črpanje 440 milijonov evrov posojila Evropske investicijske banke, jih poslati v potrditev na vlado, nato pa jih mora minister Janez Šušteršič še podpisati. Na drugi strani s tem nimajo težav. Kot kaže, jih ima Šušteršič, ki je usodo tega poroštva povezal z zahtevo o referendumu o državnem holdingu. Če referendum bo, pravi, se nam bodo bonitetne ocene tako znižale, da bodo poroštva slovenske države na finančnih trgih vredna toliko kot grška. Boljše upravljanje državnega premoženja je namreč eden ključnih ukrepov, ki jih vlada označuje za reformne, enega tistih, na katerega se bodo odzvali tuji finančni trgi in od katerih je odvisna naša suverenost. Bonitetna hiša Standard & Poor's je medtem Sloveniji že napovedala znižanje ocene. Morda tudi zato, ker je vlada ustanovitev državnega holdinga preveč usodno povezala z ureditvijo javnih financ.
Iz razvoja dogodkov lahko sklepamo, da je TEŠ6 spet talec vladajoče politike, da izvede nekatere svoje zamisli. Pri tem ji je celo uspelo skleniti sporazum s sicer tej vladi ne preveč naklonjenim sindikatom energetskih dejavnosti, v katerem je ta privolil, da umakne referendumsko pobudo o holdingu in da ne bo oviral prodaje polovic obeh energetskih stebrov v državi (HSE in Gena Energije). Prodaja polovice slovenske energetike bi bila za Slovenijo sicer močna finančna injekcija, vendar bi hkrati začeli izgubljati energetsko suverenost. S tem bi se namreč odprla možnost stari ideji, da bi v Holding Slovenske elektrarne (HSE) vstopil strateški partner (najbrž nemški), ki bi projekt TEŠ6 privedel do konca. Vprašanje, zakaj bi se ta strateškemu partnerju izplačal, TEŠ pa ne, še vedno ostaja neodgovorjeno.
Medtem pa ura teče, rok za potrditev poroštva se bo iztekel konec meseca. Potem se bodo banke dokončno umaknile. To je že tretjič, da država odlaša s poroštvom, in vsakič je to TEŠ drago stalo. Ker to ni bilo urejeno do julija, se je projekt podražil za približno 13 milijonov evrov. Kolikšen bo znesek, ker to ni bilo urejeno do konca prejšnjega meseca, to je datum do katerega je Alstom privolil v zamik plačil, še ni znano. Gotovo pa ne bo poceni. Politika je tako zašla v paradoks, saj vseskozi zahteva pocenitev projekta, vendar z odlašanjem odločitev gradnjo dejansko le draži, odgovornosti za to pa ne prevzame nihče. Vpitje, da se nekateri s tem projektom okoriščajo, ne more biti izgovor. Ugotovite že vendar, kdo in koliko je vzel, škarje in platno imate v rokah.
Ali pa naj politika vsaj pove, kdo bo odgovoren, če poroštev ne bo in se bo Alstom prisiljen umakniti iz posla, TEŠ pa bo moral vseeno plačati skoraj polno ceno, ker glavna tehnološka oprema že čaka na transport do Šoštanja v Alstomovi tovarni v francoskem Belfortu.
