Na sončni strani sveta

Hladen veter in toplo sonce sta tekmovala, kdo bo prvi prisilil človeka, da bo slekel plašč. Veter je silovito zapihal, toda kolikor močneje je trgal oblačilo s premraženega človeka, toliko močneje ga je ta stiskal k sebi. Nato je sonce ogrelo ozračje, in ker je postajalo čedalje bolj vroče, je človek ves preznojen slekel plašč.

Ezopovo basen so vzeli za svojo liberalci v Južni Koreji, da bi tistim, ki zagovarjajo ostro politiko do Pjongjanga, pojasnili, da bi sončna svetloba precej učinkoviteje umirila napetosti na njihovem polotoku kakor vetrovne grožnje z orožjem.

Ko je v torek Mun Dže In prepričljivo zmagal na predsedniških volitvah, je Koreja spet stopila na sončno stran sveta. Po skoraj desetletni vladavini konservativne vlade je v Modro hišo vstopil levičar, ki meni, da bi lahko prepričal severnokorejskega vodjo Kim Džong Una, naj sleče plašč z žepi, polnimi atomskih bomb. Če bi na korejska okna obesili rožnate zavese, bi lahko ugotovili, da so ljudje, ki so se prvič udeležili svobodnih volitev šele pred tridesetimi leti, pokazali svetu, kaj je demokracija.

Južni Korejci so množično, toda mirno več mesecev prihajali na ulice vsako soboto, da bi pokazali, da niso pripravljeni prenašati korupcije v Modri hiši, nato so z vso odgovornostjo, ki so jo najočitneje pokazali tako, da se je volitev udeležilo 77,2 odstotka volivcev, svojo državo zaupali človeku, ki verjame v sončno svetlobo.

Toda v politiki ni rožnatih odej, pod katerimi se krize in težave topijo in izginjajo. Pogosto je od poučnih basni in romantičnih alegorij pomembnejši inventar grobe resničnosti, zato se moramo tudi z Munom v Modri hiši vprašati, kaj storiti z vsem orožjem, ki so ga nakopičili na obeh straneh 38. vzporednika. Ne glede na to, kako močno bo sonce južnokorejskih naložb grelo hrbet Kim Džong Una, se ta ne bo odrekel jedrskim konicam in balističnim projektilom, preden se ne bodo z juga polotoka umaknili ameriški marinci in njihova amfibijska vozila, bombniki, podmornice in letalonosilke.

Težava pri orožju je to, da najpogosteje neha biti politična tema šele po tem, ko ga porabijo do konca. V preteklosti poznamo samo redke srečne primere sloge med silami, ki so se zgodili zaradi vrhunske diplomatske spretnosti in se končali s prostovoljno razorožitvijo brez poznejših posledic. Razmere v Koreji za to žal še niso zrele. Odgovor na ključno vprašanje, ali Munova zmaga zagotavlja, da na Korejskem polotoku ne bo vojne, moramo poiskati drugje. Predvsem v Ameriki in na Kitajskem, nato tudi na Japonskem in v Rusiji.

Kaj bi se moralo zgoditi, da bi ameriški predsednik Donald Trump, ki pravzaprav še ni pripravil prave politike do Pjongjanga, vsaj v šali povabil Kim Džong Una na hamburger, kakor je obljubljal med predvolilno kampanjo? Ali bolje rečeno, kaj bi moral svet narediti, da bi izvedel, kdo ve več o Kimu – Trumpova zunanjepolitična skupina ali košarkar Dennis Rodman, ki je ta teden ponovil, da mu je severnokorejski vodja povedal, da sploh ne sovraži Amerike in da niti najmanj ne namerava pritisniti na jedrski sprožilec?

To je žal edino pomembno vprašanje za Korejski polotok. Demokracija niti tam ni dovolj velik ščit pred hladnim vetrom, ki piha iz nekaterih glav. Zato je še prezgodaj slaviti. Sonce se je šele sramežljivo pokazalo izza oblakov.