Na sredi, s tveganjem padca

Čeprav je bil v minulem tednu Jeff Bezos, ustanovitelj in lastnik Amazona, najbogatejši človek na svetu menda samo pol dneva, to »nihanje« v ničemer ne spremeni pomembnosti sporočila. Gospodarske dejavnost, ki so v svojem bistvu digitalne, so v zadnjih desetih letih postale najhitreje rastoči sektor. Trgovina s klasičnim blagom in storitvami prinaša vse manj dobička, gibalo razvoja se je preselilo v obvladovanje tokov informacij.

Digitalizacija je proces, s katerim gospodarstvo odgovarja na ta sodobni izziv. Uspešen je lahko (le) tisti, ki svoje stranke (tako kupce kot dobavitelje) nagovarja digitalno. Na začetku te »razvoje etape« je šlo za komuniciranje in oglaševanje po elektronski poti, za naročanje blaga po spletu. Zdaj podjetja vse več poslovnih funkcij izvajajo elektronsko, svojim partnerjem dovoljujejo, da se z deljenjem informacij v oblaku neposredno vključuje v njihov poslovni proces. »Digitalizirana« postajajo opravila, o katerih smo še pred nekaj leti menili, da jih ni mogoče kakovostno izvajati brez osebnega stika med ljudmi. Razvoj je tako hiter, da določa nove standarde tudi na področju zaupanja – elektronsko, prek aplikacij v oblaku, marsikje ne tečejo samo nabava in prodaja ali računovodstvo, ampak tudi razvoj novih izdelkov, plačevanje, sprejemanje investicijskih in varčevalnih odločitev.

Ko spremljamo četrto industrijsko revolucijo v praksi, je prav, da analiziramo, kaj je omogočilo prvo, drugo in tretjo. Najprej, vemo, da so bile v prejšnjih etapah razvoja uspešne države, ki so (še) zdaj bogate. Drugič, vemo tudi, da države, ki so bile centri (gospodarske) moči pred sto ali dvesto leti, večinoma niso iste, kot so močne države danes. Sklepamo lahko, da je recept za razvitost iz dveh komponent – najprej je treba doseči preboj proti vrhu, potem pa vzdrževati tempo, da te drugi ne prehitijo.

V tem smislu je zanimivo orodje indeks digitalne evolucije, ki ga je letos drugič za Harvard Business Review pripravila Tufts University. V absolutnem smislu so na njem vodilne države, ki jih dojemamo kot razvite (zahodna Evropa, ZDA), v relativnem (hitrost napredka) pa tiste, kjer tudi po drugih kazalnikih vidimo, da dohitevajo (še včeraj) bogate – na primer Kitajska.

Slovenija pa se je v tej analizi znašla v zelo nehvaležni skupini – med srednje razvitimi, ki pa napredujejo tako počasi, da jim v relativnem smislu grozi zaostajanje. Je to skladno z našo samopercepcijo, ki je »zelena in digitalna«? Tudi pri nas so podjetja, ki zmorejo doseči razvojni preboj, pogosto tehnološki start-upi. Pa vendar jih očitno ni dovolj, da bi se Slovenija na globalnem polju uvrstila med digitalno najbolj dinamične in perspektivne.

Kaj storiti? Avtorji indeksa digitalne evolucije poudarjajo pomembnost infrastrukture – učinkovitega in tudi cenovno zmernega dostopa do uporabe spletnih in mobilnih tehnologij. In to je področje, ki ga mora tako s pravilnimi politikami kot z neposrednimi investicijami urediti država. Če res želi postati digitalna.