Na valovih utopije

Francoski intelektualec Joël de Rosnay, biolog, predavatelj na prestižnem Massachusetts Institute of Technology in digitalni zanesenjak, ima vizijo. Zanimivo vizijo. Pri petinsedemdesetih letih še vedno navdušeni deskar verjame, da v prihodnosti življenje ne bo več hoja po strmih stopnicah, ampak bolj deskanje na vodi, med valovi in skoznje. In ni edini, ki misli tako. Simptomov za metaforo je veliko.

Družba zmeraj hitrejšega pospeševanja, kjer smo tudi zaradi sodobnih tehnologij padli v skrajno nevrotično razmerje s časom, hoče kreniti na drugo pot. Sliši se utopično, a vstopa menda kar v morje: to bo pretočna družba, v kateri bo raznovrstnost cenjena, drugačnost spoštovana, medosebnost in medgeneracijskost pa uslišani. Resnično se bo prelivalo z nadrealno digitalnim, izpele se bodo stare piramidalne hierarhije, preživete politične institucije prav tako. Popki nove pomladi – z veliko empatije, laične duhovnosti, bratstva, individualne in kolektivne odgovornosti – zdaj komaj poganjajo. Prezgodaj je, da bi prepoznali zgodovinskost trenutka, v katerem smo, čeprav vse več intelektualcev podaja podobno diagnozo.

Joël de Rosnay menda še posebno rad deska v Biarritzu ob baskovski obali. Od tam se dobro vidi v Španijo, kjer je klicev po krasnem novem svetu veliko in močno odmevajo na čedalje bolj razburkanem Mediteranu. Kaj pa so drugega v krizi nenehni protesti ogorčenih in obubožanih, ki preplavljajo ulice od Madrida in Barcelone, Lizbone in Porta do Aten in še marsikje vmes? Povezujejo se virtualno, fizično pa se postavljajo pred hrame demokracije, da bi jih vsaj simbolično zasedli: ker hočejo »resnično demokracijo« in »pravo politiko«, ki presega sedanje domače in evropske politične figure, njihovo padlo varčevalno retoriko ter zastarele škarje in platno.

Te dni, ko nekatere vlade predstavljajo nova nujna zategovanja pasov, jo zahtevajo posebej množično: 25. septembra se je pred parlamentom dvignila Španija in je deloma še ostala pokonci; dan pozneje je splošni stavkovni val znova zajel Grčijo, jutri bo Portugalsko. Desetmilijonska država na zahodnem evropskem robu je bila tako odločno na nogah pred kratkim: 11. septembra je glasno protestiral kar poldrugi milijon ljudi. Ni malo za okolje, ki ni ravno veliko. In odpor ni bil čisto zaman: politika bo poskušala poiskati manj boleče poti do denarja, kot je bilo načrtovano sedemodstotno zvišanje socialnih prispevkov za zaposlene. Nekateri se resda bojijo, da se bodo te poti pokazale za še hujše. Kakor je sosede Špance strah, da jih politika, ki prav zdaj predstavlja proračun 2013, spet ne bo (u)slišala, ampak bo njihove pločevinke upora spet zatrla z gumijastimi naboji avtoritete.

Ogorčeni Evropejci že nekaj let hočejo morda prav v prihodnost, kakor jo razume in v knjigi Deskati skozi življenje definira de Rosnay. Protestno bi radi zajahali valove, na katerih bo vsem jasno: hiter uspeh – nagel padec, instant rešitve – dolgotrajna brezpotja.