Na vzhodu nekaj novega

Na Poljskem se je zgodil obrat v desno, je ugotovitev, ki je skupna večini komentarjev o izidu nedavnega drugega kroga poljskih predsedniških volitev, v katerem je »nacionalistični« desničarski izzivalec Andrzej Duda premagal dosedanjega »liberalno« desničarskega predsednika Bronisława Komorowskega. Toda je napovedovalec sprememb Duda res bolj desen od še več istega obljubljajočega Komorowskega? Ali zato, ker se je v predvolilnem boju zavzemal za nekaj, za kar so se tradicionalno vedno borili levičarji: več socialne države, večjo obdavčitev finančnih ustanov, nižje davke za manj premožne, manjše socialne razlike med prebivalstvom, brezplačne vrtce za vse otroke ali znižanje starostne meje za upokojevanje?

Na Poljskem se je zgodil upor generacij, pravi urednik časnika Gazeta Wyborcza Adam Michnik. Mladim, med katerimi je petina brezposelnih, je bilo dovolj poslušanja o poljski zgodbi o uspehu, med katero se je menda zelo povečalo nacionalno bogastvo, sami pa od tega niso nič kaj dosti imeli. V prvem krogu so glasovali za nekdanjega rokerja, ki je politični sistem v državi razglasil za gangsterski, v finalu pa so večinoma prešli na stran populističnega desničarja, ki jim je obljubljal to, kar bi jim morala levica, a je na Poljskem skoraj izumrla.

Obljube novega poljskega predsednika so neuresničljive, trdijo analitiki. Eni pravijo, da tudi tako bogata država kot Nemčija ne bi finančno preživela njegovih načrtov, drugi menijo, da so bili to le gradovi v oblakih, saj v sedanjem globaliziranem svetu volivci nacionalnih držav še lahko zamenjajo ljudi na političnih položajih, ne morejo pa spremeniti »naddoločene« ekonomske politike. To gotovo velja za tradicionalne stranke, ki so se iz levih in desnih bregov po različnih »tretjih poteh« premaknile proti sredini, pri skupnem služenju istemu gospodarju, globalnemu finančnemu kapitalu, pa jih ločujejo le še kozmetične, bolj ali manj moralistično svetovnonazorske razlike. Tako kot zmaga »skrajne levice« v Grčiji tudi priljubljenost »populističnega« madžarskega premiera Viktorja Orbana ali sedanji upor mladih na Poljskem, ki jim Evropa ne pomeni le odprtje domačega trga za njen kapital, ampak bi radi imeli tudi evropske plače, kažejo, da narašča nelagodje nad neoliberalno nadnacionalno skupnostjo, v kateri se je kapital prelevil tudi v političnega vladarja, socialne pravice ljudstva pa so postale odvečni strošek, ki ga je treba vedno znova nižati.

V stranki novoizvoljenega poljskega predsednika Zakon in pravičnost ne skrivajo simpatij do »populistične« politike madžarskega premiera, zato so kritiki Dudino zmago že označili za začetek »orbanizacije« Poljske. Če na jesenskih volitvah zmaga njegova, zdaj največja opozicijska stranka, se znotraj Evropske unije utegne začeti oblikovanje srednjeevropskega interesnega bloka. Za nekatere bo to obrat v desno, za druge boj za nacionalne interese, za tretje zavzemanje za socialne pravice, spet četrti pa bodo ta splet nacionalizma in socializma poimenovali kar z njegovo zgodovinsko oznako.