Tiskane izdaje
Poljub, ki ga je na koncu kölnskega kongresa nacionalistične Alternative za Nemčijo na roko prvakinje Frauke Petry pritisnil novi in stari močni mož stranke Alexander Gauland, je moral skeleti kot žerjavica. Kemičarka iz Saške je še ne tako davno sama obračunala z liberalnim ustanoviteljem stranke Berndom Luckejem, zdaj so njen sopredsednik Jörg Meuthen ter prvaka predvolilnega boja Gauland in Alice Weidel njo odrinili na stranski tir. Tudi nemški nacionalizem žre svoje otroke – in pri tem postaja vse bolj nacionalističen in vse manj liberalen.
Glavni igralci nemške nacionalistične drame na osebni ravni še vedno kažejo veliko liberalnost. Konec koncev je nekdanja pastorska soproga Petryjeva mati štirih otrok, petič noseča z novim možem in voditeljem severnoporenske AfD Marcusom Pretzllom, nova predvolilna prvakinja Alice Weidel pa sinova vzgaja v istospolnem razmerju. Politično različna je tudi družina Alexandra Gaulanda, saj njegova hči pastorka očetu nasprotuje z aktivno podporo beguncem.
A velika večina od 516 poslancev kölnskega kongresa komaj štiri stare stranke ni imela veliko skupnega z deset tisoč demonstranti, ki so pred hotelom Maritim demonstrirali za strpnost in raznolikost, zato pa morda več z »nacionalnim revolucionarjem« Björnom Höckejem, s katerim je Petryjeva poskušala obračunati v svojih prizadevanjih za AfD kot ljudsko konservativno tekmico krščanskodemokratski CDU kanclerke Angele Merkel. Izraelu in nemškim Judom je celo zagotavljala, da je njena stranka zaveznica v boju za demokratične vrednote in proti islamskemu šeriatskemu pravu.
Po dejanskem, če še ne tudi formalnem porazu Frauke Petry se lahko AfD prepusti prepričanju, da so demonstranti za raznolikost »weimarska Nemčija, ki si je ne želimo«, in tistim, ki »ideologijo globalistov o enem svetu« vidijo kot nadaljevanje komunistične. Z Björnom Höckejem še naprej na čelu turinške AfD, čeprav je zanj berlinski spomenik holokavstu spomenik sramoti v samem srcu prestolnice, se je bati tudi odpiranja zgodovinskih dilem, o katerih je bila povojna Nemčija zaradi grozljivosti svojih zločinov bolj ali manj soglasna. Že zdaj pa se bo AfD zavzemala za razgradnjo Evropske unije na združenje suverenih držav, in če se evropske partnerice ne bodo strinjale, za izstop Nemčije. Politična korektnost spada na smetišče zgodovine, v zavzemanju za nemško identiteto zagotavljajo voditelji AfD.
»Črna internacionala« evropskih skrajnih nacionalističnih strank, njihovih tujih mentorjev ter vseh vrst sovražnikov sedanjega evropskega miru in svobode zdaj dobiva tudi pravi nemški ud. Sredinske politične sile s kanclerko Angelo Merkel na čelu lahko samo upajo, da bo v državi s svežim zgodovinskim spominom in odličnim gospodarstvom ta še manj uspešen, kot so bili podobni v Franciji, na Nizozemskem in v Avstriji, a je šlo tudi v teh državah za las.
Vsaj nemški konservativci zato verjamejo, da bo morala politična sredina na stari celini združevati s številnimi idejami kot iz arzenala nacionalistov, s spopadanjem z migrantsko krizo na samem vrhu dolgega seznama, po brexitu pa bo treba ponovno opredeljevati tudi notranje vseevropske pristojnosti.
