Tiskane izdaje
V preteklih dneh in tednih se je Jugoslavija spet vrnila v Ljubljano. Pravzaprav sta k nam prišli kar dve Jugoslaviji. Najprej tista idilična, v romansirani in nekoliko prirejeni filmski zgodbi o jugoslovanski košarkarski pravljici. O tem, kako smo na prvenstvu leta 1970 v dvorani Tivoli prvič postali svetovni prvaki. V Ljubljani je Jugoslavija v tistih zgodovinskih dneh spravila na kolena obe politični in športni velesili tistega časa: Združene države Amerike in Sovjetsko zvezo. Luna vaša, zlata naša, so Američane (in posredno tudi Sovjete), denimo, duhovito zbadali navijači v nabito polnem Tivoliju.
Skupaj z njimi je po izjemni zmagi nad ZDA takrat norela vsa Jugoslavija. To je bil gotovo eden najlepših in najveličastnejših trenutkov nekdanje skupne države, ki nam ga je pričarala generacija košarkarjev, kakršne še ni bilo. Ti fantje so že za življenja postali žive legende in idoli mnogih mladih Jugoslovanov. Spominjam se, s kakšnim ponosom sem se kot mlad novinar pozneje večkrat pogovarjal s Krešimirjem Ćosićem, ko je nekaj časa vodil ljubljansko Olimpijo, in z njim, v njegovem rjavem audiju, potoval tudi na nekaj mednarodnih turnirjev čez mejo.
Tiste generacije ni (še) nihče spraševal, kdo je kdo. Nihče je ni delil na Slovence, Hrvate, Srbe, Makedonce. Delitve na ustaše, četnike in Turke, kot so pogosto zaničljivo zmerjali bosanske in kosovske muslimane, so se začele kasneje. V času rojevanja nacionalizmov, tega zgoščenega sovraštva do drugih, ki je potem prineslo toliko bridkega gorja in osebnih tragedij.
O tej drugi, prav nič idilični plati nekdanje skupne države govori imenitna odrska postavitev literarnega dela Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela, ki je prejšnjo soboto doživela krstno uprizoritev v ljubljanski Drami. Režiser Ivica Buljan je v njej prikazal Jugoslavijo, ki jo vsi poznamo, a mnogi o njej preprosto nočejo govoriti. Iz strahu pred lastnimi spomini in tudi pred obtožbami o jugonostalgiji, ki pa je v tej drami preprosto ni. Vojnovićeva predstava, ki je nastala po istoimenski knjigi, je namreč vse kaj drugega kot to. Je predvsem kritičen razmislek o naši skupni preteklosti in nekakšen remake večnega spopada med (krivimi) očeti in sinovi, ki morajo ves odrasli del življenja potem nositi njihovo težko breme.
Pred premiero so se v družbenih omrežjih pojavili klici h bojkotu Jugoslavije, te naše (nekdanje) dežele. Zbodel jih je pravzaprav že duhoviti plakat za predstavo v podobi rdeče škatlice cigaret, na kateri v črni obrobi piše, da nacionalizem škoduje zdravju. A prav tu tiči bistvo problema. Nacionalizem je namreč v resnici glavni vzrok za mnoge krvave spopade našega časa. Tudi za brutalno vojno na jugoslovanskih tleh, v kateri so se nekdanji sosedje klali kot volkovi, kot pravi Peter Maass, ameriški novinarski kolega in pisec večkrat nagrajene knjige o vojni na Balkanu.
Nacionalizem je seveda okužil tudi Slovenijo. Od tod tudi maščevalni izbris 25.671 njenih prebivalcev, prišlekov in »čefurjev« z juga, med katerimi je bilo kar 5360 otrok. Nova demokratična oblast je za to sramotno potezo, storjeno kmalu po osamosvojitvi, kasneje dobila hudo zaušnico Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Dva sodnika sta v ločenih mnenjih ob tej razsodbi brez dlake na jeziku zapisala, da je šlo pri izbrisu za poskus etničnega čiščenja. Toda kljub temu zločinu niso doslej v Sloveniji še nikogar posadili za rešetke.
Tisti, ki napadajo Vojnovića in njegovo predstavo, zato pravzaprav napadajo lastne spomine, lastno mladost in preteklost. To imenitno pove hrvaški pisatelj Miljenko Jergović, ko zapiše, da je Jugoslavija nekaj najboljšega in nekaj najhujšega v zgodovini vsakega jugoslovanskega naroda. Z Jugoslavijo so bili ti narodi namreč prvič in zadnjič protagonisti v svetovni zgodovini. Z njo smo se rodili, po njej pa smo potonili v blaženo anonimnost in magmo izgubljenih in neuresničenih zgodovinskih hrepenenj. Dobili smo državo in se z njo odjavili iz svetovne zgodovine. Kdo ve danes za Slovenijo (njeno ime na svetovni zemljevid pravzaprav postavlja le nekaj športnikov, umetnikov in znanstvenikov), ki jo je nova oblast v sli po dokazovanju zvestobe novim gospodarjem nerazumljivo pehala v vojni v Afganistanu in Iraku, tiste, ki so bili proti nezakoniti okupaciji teh dveh držav, pa zmerjala z jugonostalgiki in sovražniki demokracije …
A pred spomini ne gre bežati. Po svoje tudi zaradi dragocenih izkušenj z razpadanjem Jugoslavije, ki nam znajo zelo prav priti ob sedanjem razpadanju Evropske unije, ki bolj ali manj obstaja samo še na papirju ali, še natančneje, na evru. S preteklostjo je zato treba ravnati kot z babičinim pohištvom. Slabe kose je najbolje takoj odvreči, tiste najboljše pa ohraniti za prihodnost. To velja tudi, ko gre za našo nekdanjo skupno deželo.
