Nacionalni dogovor

Simptomi obolele Slovenije se vrstijo, na rane, iz katerih izteka življenjska moč, še obližev ne dobi. Skoraj neverjetno je, da državljani, ki smo edini pravi lastniki čudovite in z naravnimi viri nenavadno bogate tvorbe, ki se ji reče Slovenija, vedno privolimo v žolčno razpravo o dolžini in barvi las, ki jo sugerirajo politične skupine, medtem pa doktorske ekipe iz Bruslja zahtevajo nujno operacijo noge, ker zaradi gangrene že postaja črna.

Minister za finance Uroš Čufer pravi, da je primer imenovanja Gašparja Gašparja Mišiča iz kabineta predsednice vlade na čelo Luke Koper »zelo lepo ogledalo, kako to poteka«. Seveda, primer Mišič še zdaleč ni osamljen, tako se v tej državi dela že desetletja. Vedno je moral biti direktor »naš«, le da je včasih bila ena stranka, zdaj je pa demokracija in jih je seveda več. Direktorji imajo skladno s tem tudi krajše mandate, saj vsaka vlada nastavi svoje ljudi.

V zadnjih 30 letih je Slovenija dvakrat dosegla nacionalni konsenz. Ko se to zgodi, je vse preprosto: odlično smo se organizirali, vpeli vse sile, se razmeroma gladko osamosvojili in se tudi vključili v Evropsko unijo. V prihodnjih tednih bomo organizirali najboljše evropsko košarkarsko prvenstvo vseh časov, poslušali bomo tujce, ki bodo razlagali, da sploh niso vedeli, da na svetu obstaja država, ki ima toliko čudovitih kotičkov tako na kupu. Znamo, če se pogovarjamo o konkretnih stvareh. Še bolj bi, če bi se javna uprava zavedala, da je naš servis, ne ravnatelj.

Zato je zdaj nujno treba preseči pričkanja o gašpar mišičih, saj to zakriva resne težave. Slovenija potrebuje nov nacionalni konsenz, dogovor, kam kot država hočemo. Če bi se to dogovorili ob osamosvojitvi, bi nas Evropska unija danes prosila, da se ji pridružimo, ne pa zahtevala varčevalne ukrepe. Treba je upoštevati, da je večina lastnikov te države izgubila zaupanje v politične elite in postala apatična.

Nasprotno je res. Na tem ozemlju so izdelali najstarejšo piščal na svetu, tu so našli tudi najstarejše kolo na svetu. Imamo lepo državo, ki bi večinoma lahko živela od turizma, organizacija nam ni tuja, le odločiti se je treba. Delamo najbolj aerodinamična letala, nove električne pogonske sisteme za avtomobile, najbolje znamo meriti onesnaženje, imamo veliko lesa in veliko vode. Odločiti se je treba. Če vlagamo v znanje, bomo imeli čist, do okolja prijazen razvoj z veliko dodano vrednostjo, če vlagamo v spomenike, bomo imeli stroške.

O kakem takem dokumentu ni ne duha ne sluha. Pogovarjamo se le o tem, kdo je primeren nadzornik za družbe, ki še ustvarjajo dobiček, kateri stranki pripada in kdo bi bil direktor. Ne ukvarjamo se s cilji, kakšne rezultate naj ima, denimo, energetika, kakšne projekte naj dela in kako naj bo videti leta 2030. Zato tudi ne merimo rezultatov na ta način. Preprosto poberemo dobiček, ker je državna blagajna pač prazna. Potem nove projekte ustavljamo na vse mogoče birokratske načine. Tako bo blagajna v prihodnjih desetletjih samo še bolj prazna.