Nadzor, če že ni skrbi

Starši osnovnošolcev in še posebno srednješolcev so zadovoljni. Velika večina šol jim zdaj omogoča še boljši nadzor nad otroki in jih po elektronski pošti ali po telefonu sproti obvešča o izostankih; informacije o ocenah, grajah in pohvalah pa navadno prihajajo z nekajdnevnim zamikom. Pomirjeni so tudi otroci. Starši zdaj neizogibno izvedo, kakšne ocene dobivajo, ali redno obiskujejo pouk, sproti so seznanjeni tudi s pohvalami. Prepričani so, da jih bodo opremljeni s temi informacijami znali zanesljiveje voditi mimo šolskih čeri.

Na videz idealno urejeni odnosi, če ne bi vsebovali zanke, ki ovira prosto pot zaupanju in odgovornosti. Oboje je v odnosu med starši in otroki zelo pomembno, a ne pride samo po sebi. Čeprav so starši po zakonu dolžni skrbeti za otroke najmanj do polnoletnosti, to ne pomeni, da morajo prevzemati odgovornost za vse po vrsti! Med osebno in družbeno odgovornostjo je namreč velika razlika. Sorazmerno z razvojem morajo starši otroku postopno (pre)dajati osebno odgovornost na različnih področjih, če želijo, da se razvijajo v zdrave, samostojne osebnosti, opozarjajo strokovnjaki.

Če ostanemo na šolskem področju, vzemimo za primer domače naloge in druge obveznosti. Vse več je staršev, ki se izčrpavajo v skrbi, kaj ima otrok naslednji dan na urniku, kaj za domačo nalogo, kaj so predelali pri pouku in tako naprej. Učenci, ki popolnoma sami skrbijo za svoje šolske obveznosti, so dandanes celo v manjšini.

Le malokoga skrbi, da so starši s tem, ko so sprejeli to vlogo, otrokom odvzeli možnost uriti se in razvijati v osebni odgovornosti. Podobno je z ocenami. Če ni ravno odlična, je lahko že manjša katastrofa. Škoda je daljnosežna in večja, kot se zdi na prvi pogled. Pa ne zaradi ocene. Tako nastaja družba nesamostojnih posameznikov, s katerimi je lahko manipulirati.

Na žalost smo generacijo, vajeno nadzora in usmerjanja, že vzgojili. V priložnostnih anketah med učenci in dijaki se je pokazalo, da se jim sploh ne zdi nenavadno, da bosta oče in mati prejemala esemese s podatki o njihovih izostankih in ocenah. V resnici se ne zavedajo, da pravzaprav pogrešajo iskreno zanimanje staršev za njihovo življenje, ne le za šolske (ne)uspehe.

Samozaupanje in notranja motivacija za pogum, da gre otrok po lastni poti v skladu s svojimi interesi, se gradi od mladih nog in le v pristnem, živem odnosu. Komunikacija s kratkimi sporočili je lahko le majhen delček tega odnosa, ko gre za kaj nepomembno nujnega.

E-pakete oglašujejo tudi šole same, menda zaradi pritiska staršev, ki želijo biti obveščeni. Podlegle so, čeprav dobro vedo, da je iz ocen na splošno neprimerno ustvarjati izredno situacijo. Mnogi se strinjajo, a se kljub temu množično pridružujejo novi modi in za dostop tudi plačujejo. Tiste, ki so zaznali tržno nišo in ponudili zaželeno, je v teh razmerah treba še najmanj obsojati.