Nadzor (od)rešiteljice

Opozicija je vložila zahtevo za oceno ustavnosti odlokov o upravljanju kapitalske naložbe države v NLB in NKBM. Odloka so poslanci sprejeli že sredi junija, temeljita pa na noveli zakona o upravljanju kapitalskih naložb države, ki so jo potrdili sredi marca. Zakaj se opozicija ni zganila prej, ni jasno.

Omenjena novela je vladi – za nujne primere »zagotavljanja gospodarske, finančne ali fiskalne stabilnosti« – podelila začasno pravico, da državnemu zboru predlaga sprejetje odločitve o posamezni kapitalski naložbi, katere knjigovodska vrednost je višja od pet milijonov evrov. Odloka se tako nanašata na dokapitalizacijo NLB in NKBM, v katerih mora vlada ohraniti 25-odstotni delež države in eno delnico. Ker se pravica vlade nanaša na nujne primere, bi si mislili, da za vogalom čaka kak širokogrudni investitor, a koalicijski poslanec Andrej Šircelj je včeraj dejal, da ne vidi »velikega povpraševanja po nakupih slovenskih bank«.

Se torej ne mudi? Ne vemo, bi pa radi vedeli. S tega vidika ocena ustavnosti morda niti ni napačna. Vsaj v NLB je v preteklih letih potonilo na desetine milijonov evrov in de facto je v lasti državljanov, zato ji neke vrste nadzor nad razpolaganjem z deležem države v vladni režiji pritiče.

Kljub temu pa ne ocena ustavnosti odlokov ne bianko pravica vlade nista zagotovili za srečno rešitev slovenske bančne kalvarije, kar potrjujejo leta (nadzorovane) politične uzurpacije bank. Prav tako je ne zagotavlja še en prepir med političnima blokoma o tem, čigavi so pokradli več. Pri tem vse kaže, da nemalo spornih poslov NKBM in številne slabe terjatve NLB, ki zdaj obremenjujejo banki, izvirajo prav iz časa, ko so ju vodili podaniki politične struje, ki se tokrat predstavlja kot (od)rešiteljica. Ta pa bi težnjo po nadzoru oblasti morala razumeti kot naravno danost demokracije.