Naj Cerar še na koncu le obljublja

Če hoče učiteljica s 15 leti delovne dobe osem odstotkov višjo plačo (napredovanje za dva razreda), bo zaradi nje izgubila službo snažilka, ki zdaj shaja z minimalno plačo. Namerno začenjam v slogu sindikatov, kajti če ti kažejo na »enormne dobičke podjetij«, iz katerih bi se črpale višje javne plače, je prav, da opozorim, kaj se bo zgodilo.

Pustimo populizem ob strani. Ključna težava proračuna in s tem posledično tudi plač javnih uslužbencev je to, da imamo ob rekordni gospodarski aktivnosti in izjemni gospodarski rasti komaj izravnan proračun. Skratka, država porabi preveč. A kljub temu imamo dolge čakalne vrste v zdravstvu, nizke pokojnine, skromno financiranje vojske, kadrovske težave ponekod ter nizke plače nekaterih javnih uslužbencev ob bistveno višjih povprečnih plačah v javnem sektorju, kot so v gospodarstvu.

Si lahko država v teh razmerah privošči dvig javnih plač, da zakrpa luknje plačnega sistema? V teh razmerah da, a ko se bodo razmere spremenile, bomo ceno plačali davkoplačevalci. Če država zdaj popusti sindikatom – in bojim se, da bo –, potem bo v hudih škripcih, ko bo se bo gospodarska rast umirila.

Okoli 80 odstotkov javne porabe (velik del tega so prav plače) se iz leta v leto povečuje, ne glede na razmere. Mase javnih plač tako rekoč ni mogoče znižati. Na drugi strani pa so skoraj vsi prihodki odvisni od razmer v gospodarstvu. Res je korelacija socialnih prispevkov z nihanji gospodarske aktivnosti skromna, a davki na dohodek podjetij nihajo bolj intenzivno.

In da ne bo pomote, sedanji dobički podjetij nikakor niso enormni. Dobičkonosnost slovenskega gospodarstva je skromna. Le majhen del gospodarstva se lahko po donosih kosa s konkurenco. To pa pomeni, da imajo manj denarja za razvoj, manj zaposlenih, v začaranem krogu pa to prinaša skromnejše donose in nižje plače. Te so, prav zaradi nizkih donosov, daleč za, denimo, nemškimi.

Slovenija bi si morala za cilj (spet) postaviti približevanje povpečju EU in nato najuspešnejšim evropskim državam. A za to mora biti gospodarska rast krepko nadpovprečna. In država bi morala imeti pripravljene instrumente.

Pa jih ima? Recimo, da gospodarska rast Slovenije leta 2019 upade na dva odstotka (Umar zdaj napoveduje 3,2-odstotno gospodarsko rast). Če bi država hotela spodbuditi gospodarstvo in doseči zastavljeni cilj rasti, bi morala izvesti ukrepe v vrednosti okoli dve milijardi evrov. Med možnimi ukrepi so predvsem javne naložbe in znižanje davkov. Toda če bo imela Slovenija leta 2019 res zgolj dveodstotno gospodarsko rast, bo v državni blagajni zazeval primanjkljaj v višini približno enega odstotka BDP (zdaj je načrtovan izravnan proračun).

Med možnimi ukrepi bi lahko bilo znižanje (nekoč kriznega) davka na dodano vrednost. A davčnih spodbud država ne bo mogla dati, če bo hotela vsaj za silo ohraniti stabilnost javnih financ. Torej bodo visoki davki ostali. Ostaneta sicer še privatizacija in poraba kupnin za javne naložbe, kar pa je tudi malo verjetno. Iz enakega razloga, kot država nima prostora za znižanje davkov, nima prostora niti za razraščanje javnega aparata.

Dogovor s sindikati bi zato moral iti v smeri prerazporeditve sredstev znotraj obstoječe mase plač. Po mojem mnenju pa bi bilo dobro po desetletjih razraščanja javnega aparata tega skoraj v celoti prevetriti. Tako kot podjetja načrtujejo vsak proces posebej in delovanje sistema kot celote, bi morala enako narediti tudi država za celotni javni sistem, seveda s pogledom na potrebe gospodarstva in prebivalcev. A ta vlada za to nima ne volje, ne časa, še najmanj pa znanja. Tri oziroma štiri mesece pred volitvami bi zato moralo biti osnovno stališče vlade pri pogajanjih s sindikati, da se pripravijo izhodišča (bela knjiga, če hočete) za delo naslednje vlade, brez končne odločitve.