Najboljši odpadki

Pravzaprav je kar čudno, da je v Ljubljani zrasel najsodobnejši in eden večjih evropskih centrov za ravnanje z odpadki, da je tudi barvit in da območje niti ne spominja na smetišče. Menda še v Evropski komisiji niso verjeli, da je slovesna otvoritev že ta teden in so se hoteli prepričati, da je vse nared.

Država je namreč v vseh letih igrala bolj škodljivo kot koristno vlogo, še danes sistem ravnanja z odpadki ni urejen učinkovito, kar med drugim opozarja tudi računsko sodišče. Regijski centri brez regij, vse je bilo prepuščeno občinam, ki so se znale dogovoriti ali pa ne, načrtovana izrazito predimenzionirana mreža centrov in odlagališč, igranje z zamislijo o gradnji ene ali dveh sežigalnic, in zlasti zelo različne cene, kar je računsko sodišče opisalo s stavkom, da kdor bolj ločuje odpadke, tudi več plačuje. To je povzročalo tranzit odpadkov sem in tja, v Bruselj sporočene številke in deleži predelanih odpadkov, ki nas uvrščajo na vrh Evropske unije, pa ne držijo, saj je dobršen del odpadkov kar izginil iz evidenc.

Take razmere lahko preseže le dovolj velika občina z dovolj veliko in ustrezno usposobljeno ekipo, kar še dodatno potrjuje, da bi morala usklajevalno vlogo igrati vlada. Ljubljani je uspelo, povezala je 37 občin s 640.000 prebivalci, zmogljivost Rcera pa zadošča za 700.000 prebivalcev. Če bi dejansko držali podatki, da v Sloveniji predelamo 60 odstotkov odpadkov, kar je glede na uradno dokumentacijo iz Slovenije objavil Eurostat, bo ljubljanski center lahko prevzemal mešane in biološke odpadke vsaj pol Slovenije, če se bo ločeno zbiranje odpadkov še povečalo, pa skoraj vse države. Vlada ima še srečo, da vse občine niso izpolnile njenih načrtov in ne bo zraslo 12 regijskih centrov, temveč največ šest.

Ljubljana in tudi več drugih občin pa je pristopilo v koncept Nič odpadkov (Zero Waste), ki predvideva postopno pot do nič odlaganja in nič sežiganja; odpadki so namreč vir surovin, plina in komposta. To je tudi strategija Evrope in po novem tudi okvirnega programa prehoda Slovenije v zeleno gospodarstvo, ki ga je oblikovalo ravno ministrstvo za okolje in prostor. To še vedno, kljub nenehnim pozivom, ni reklo zadnje besede o sežigalnici. Ljubljanski projekt je le delen odgovor, saj bo Rcero vsaj do takrat, ko bo nekdo našel način za predelavo granulata iz mešanih odpadkov v uporaben material, proizvajal gorivo za cementarne in industrijske sežigalnice.

Ljubljanski center bo sicer predeloval manjši delež odpadkov; ločeno zbrano embalažo, papir in steklo komunale še vedno brezplačno predajajo družbam za ravnanje z odpadno embalažo. Tega področja se ministrstvo za okolje še vedno ni zares lotilo, kljub decembrskim neuglednim kupom neprevzete embalaže, kar se dogaja že več let. Ljubljanska Snaga bo iskala predelovalca goriva, to bo, kot pravijo, priložnost za nove tehnologije. V Sloveniji bi vsaj del odpadkov lahko vrnili v snovni tok in tako pomagali posameznim podjetjem, da se otresejo nestabilnega uvoza materialov. Potem pa tudi to vključili v učno pot, ki jo načrtuje Snaga. Za prihodnje rodove in tudi za sedanje politike.