Najdaljša ameriška vojna

Ameriško obrambno ministrstvo bo prihodnji teden tudi uradno odobrilo napotitev dodatnih 4000 vojakov v Afganistan, v najdaljšo in po drugi svetovni moriji drugo najdražjo vojno, ki so jo Združene države bojevale v svoji vojn polni zgodovini.

Donald Trump, tretji ameriški predsednik na čelu države v času afganistanske vojne, je vodenje večnega konflikta, iz katerega že dolgo ne vodi prav nobena vsaj kolikor toliko sprejemljiva »izhodna strategija«, v celoti zaupal svojemu obrambnemu ministru Jimu Mattisu. Afganistan je bil že med predvolilno kampanjo zanj le težko izgovorljiva beseda povsem napačnih asociacij, zdaj pa se je od vojne, ki ne prinaša ne političnega ne »fizičnega« dobička (vse kaj drugega), osebno distanciral – politično tega kljub sicer jasno izraženi želji seveda ne more narediti.

Dodatnih 4000 ameriških vojakov – trenutno je v Afganistanu 8400 pripadnikov ameriških oboroženih sil in okoli 2000 takih, ki delujejo »pod radarjem« – pod Hindukušem ne more narediti omembe vredne razlike. Premalo ni veliko oddaljeno od preveč: ko je bilo v prvem mandatu Baracka Obame v Afganistanu okoli 100.000 ameriških vojakov (brez konkretnih pozitivnih učinkov končana Natova misija Isaf je na vrhuncu štela 130.000 tujih vojakov), se razmere v padli državi niso izboljšale. Nasprotno. Ko so tuji vojaki začeli množično zapuščati Kabul, prav tako ne. Sledila je predvidljiva kalvarija po »sovjetskem« zgledu: razmere so se zaostrile do skrajnosti. Skrajne skupine so dobile izjemen pospešek. K temu je veliko prispevala tudi nova geostrateška realnost, v kateri Afganistan – ponovno – postaja eno ključnih bojišč. Vloge Kitajske, Indije in tudi Rusije nikakor ne gre zanemariti.

Močno okrepljeni talibi trenutno obvladujejo skoraj polovico ozemlja. Tu je treba omeniti še samooklicano Islamsko državo, ki je v kaotičnem Afganistanu našla eno od svojih zatočišč, njeni pripadniki pa so v zadnjih tednih zasedli jame v pogorju Tora Bora, kjer je nekoč domovala bolj ali manj izginula Al Kaida, vzrok ameriške (in koalicijske) vojaške intervencije po terorističnem napadu na New York 11. septembra 2001.

Leto 2016 je bilo v Afganistanu najbolj krvavo po padcu talibskega režima novembra 2001. Letošnje bo – brez dvoma – še hujše. Talibi in tudi druge uporniške skupine, ki delujejo pod »patronatom« pakistanskih varnostno-obveščevalnih služb, že dva meseca s srhljivo lahkoto udrihajo po vseh ključnih državnih institucijah in tako rekoč nemoteno širijo polje svojega nadzora. V Kabulu se v najbolj varovanih mestnih predelih vrstijo samomorilski in bombni napadi na afganistanske varnostne sile. Te so kljub dvaintridesetim milijardam dolarjev, ki so bile porabljene za njihovo vzpostavitev, oborožitev in urjenje, še vedno v embrionalnem stanju, vojsko in policijo pa razjedajo infiltracija upornikov, korupcija, nepotizem in celostna nekompetentnost. Podobno je mogoče reči o državi kot taki. Poti iz vojne že dolgo ni več. Žal.