Največji uspeh

Desetletje, pa še leto in pol čez, je minilo od do včeraj največjega uspeha slovenskih ekipnih športov doslej v reprezentančni konkurenci: drugega mesta na domačem evropskem prvenstvu v rokometu. To je bila tudi edina slovenska kolajna z velikih tekmovanj, rokometaši so ji bili blizu še predlani na SP, košarkarji pa na eurobasketu letu 2009, a so se morali oboji sprijazniti s četrtim mestom. V ta krog gre dodati še sedmo mesto risov z olimpijskega hokejskega turnirja v Sočiju.

Slovenskih odbojkarjev do letos na tem seznamu ni bilo niti blizu. Na svetovnem prvenstvu sploh še niso nastopili, na evropskih dlje kot do repešaža za četrtfinale in posledično devetega mesta še niso prišli. Njihov največji uspeh je bila torej zmaga v konkurenci nedoraslih tekmecev v letošnji izvedbi drugoligaške evropske lige. Kar pa je manj kot nič v primerjavi s polnimi vitrinami tekmecev, ki so v Sofiji kot domine popadali pred Slovenci: Nizozemci so nekdanji olimpijski zmagovalci, Poljaki aktualni svetovni prvaki, Italijani šestkrat najboljši na stari celini ...

In danes so Slovenci odbojkarski evropski finalisti. Na stari celini so skoraj brez konkurence. To je največji uspeh moštvenih športov pri nas. Ne le, ker ni bil dosežen pred nabito polnimi tivolskimi tribunami (kar seveda ne zmanjšuje teže podviga rokometašev leta 2004), predvsem zato, ker so fantje na vrh prileteli od nikoder.

Takšne senzacije v zgodovini evropske odbojke še ni bilo. Zavidajo nam tudi nekdanji bratje: Hrvatje so izpadli že po skupinskem delu, Srbi v četrtfinalu. V preteklosti se je Srbija naslova evropskih prvakov veselila leta 2011, nekdanja Jugoslavija pa leta 2001, ko so si Slovenci začeli tlakovati pot med velike s krstnim nastopom med elito stare celine. Zdaj je štafetno palico prevzela Slovenija. Mala dežela, ki ima en sam evropsko primerljiv klub (ACH Volley) in peščico nadstandardnih igralcev mednarodnega kova, ki pa jih je znal novi selektor Andrea Giani združiti v homogeno, hladnokrvno, junaško ekipo.

Že skoraj pregovorno nam je torej tujec v glave vcepil narodno zavest in ponos. Podobno kot pred petimi leti kanadski trenerski lisjak Glenn Hoag ljubljanskemu ACH Volleyju, ki se je – prav tako david med goljati – znašel med polfinalisti lige prvakov, a se je le nekaj sezon pozneje znašel na robu preživetja. Za reprezentanco se tega ni bati. Odbojkarska zveza Slovenije odločno sledi uspehom Gianijeve vrste in bo skušala evforijo, ki je čez noč zajela državo, kar najbolje unovčiti. Dogovarja se za (so)kandidaturo EP leta 2019, ki bi bila najboljša možna nagrada za odlično opravljeno delo reprezentance.

Nisem si mislil, da bom kdaj dočakal dan, ko bo cela Slovenija govorila o odbojki. Igri, ki v svetovno družino vključuje celo več držav (220) kot nogomet (209). Naj evforija traja, naši fantje pa so vrgli rokavico junakom iz ostalih ekipnih športov, ki bodo imeli hudičevo težko nalogo letvico postaviti še višje.