Naključij ni. V Siriji že ne

Incident, ki je nehote razkril, kdo iz ozadja vleče niti sirske krize.

Objavljeno
26. junij 2012 20.01
Posodobljeno
26. junij 2012 21.00
Belgium NATO Syria
Damijan Slabe, zunanja politika
Damijan Slabe, zunanja politika

Neverjetno je, da bi bila sestrelitev turškega vojaškega letala pred sirsko obalo prejšnji petek naključje. Taka naključja se generalom v tako resnih razmerah ne dogajajo. Še zlasti ne, kadar gre za takó izpostavljeno in zaradi bližine permanentnega bližnjevzhodnega konflikta do zob oboroženo Natovo članico, kot je Turčija, in za takó nepredvidljivo igro, kot je postala sirska.

Edina logična razlaga torej je, da je Asadov režim Turčiji, ki se že nekaj časa gre regionalno silo in vse bolj odkrito podpira sirsko opozicijo, poslal jasno sporočilo, naj se nikar ne igra velike sosede, in da je še veliko resnejši in odmevnejši odgovor na turško provokacijo poslal tudi Zahodu. Ta se namreč vse bolj spogleduje z odkritim vojaškim posegom, s katerim bi dokončali ilegalno vmešavanje v obračunavanja znotraj Sirije.

»Nikar si ne mislite, da bi bila vojaška intervencija nedeljski sprehod,« se je glasilo sporočilo iz Damaska. A ne samo Damaska. Neoboroženi turški lovec na »izvidniškem« poletu, ki je nameraval zgolj testirati Asadove »živce« in je »po nesreči« malce zavil s poti, je bil namreč lahka tarča za sirske radarje in rakete ruskega izvora.

Nato se je po tem incidentu seveda moral odzvati. Sirska protiletalska obramba ruske izdelave je sestrelila turškega fantoma F4 nekaj milj pred sirskimi teritorialnimi vodami, v katerih »gostuje« tudi rusko ladjevje. Letalo je tik pred tem zelo verjetno kršilo sirski zračni prostor, a to ne more biti izgovor. Ankara si kot regionalna sila in pomembna članica Nata česa takega ne more dovoliti, zato je zahtevala sklic sveta zavezništva. Omogoča ji ga 4. člen severnoatlantske pogodbe, ki v primeru kršenja ozemeljske nedotakljivosti, politične neodvisnosti ali varnosti ene izmed članic predvideva takojšnje posvetovanje zavezništva. Naslednji korak je uveljavitev 5. člena pogodbe, ki pa že pomeni usklajen odgovor vseh članic pakta na »oboroženi napad«.

Ni jih malo, ki so prepričani, da je bil incident, podobno kot sama sirska drama, v kateri Asad še zdaleč ni edini »črni Peter«, spretno režiran. Razmere so se namreč začele zaostrovati, tako da bo treba karte preventivno razdeliti na novo, utrditi solidarnost zavezništva in se za vsak primer pripraviti tudi na trdo igro.

Nikomur, ne Ankari ne Zahodu, seveda ni v interesu nenadzorovana eskalacija konflikta. Tako je bilo včeraj razumeti tudi generalnega sekretarja Nata Rasmussena, ki je zgolj delil zelo resna opozorila. Vseeno pa je dogodek pospešil blokado vseh zahodnih kanalov s sirskim režimom (kar je dodaten pritisk na Asada), poudaril je enotnost zavezništva (da se ne bi ponovila Libija), Rusiji je sporočil, naj končno pritisne na Damask, če noče katastrofe, Turčiji, ki se je vse od začetka arabske pomladi šla nekakšno regionalno silo in se vedla, kot da sama lahko obvladuje svojo okolico, je jasno povedal, da je igra zanjo prevelika.

Vrh Nata je torej pokazal zobe. A s tem je nehote razkril tudi to, kdo so že ves čas tisti pravi igralci, ki vlečejo vse niti sirske krize.