Tiskane izdaje
Med občudovanjem orhidej v cvetličnem rastlinjaku na Tajvanu sem vodiču omenil, da tudi pri nas v Sloveniji prodorna ekipa uspešno goji in prodaja to (za nas) eksotično cvetje. Kaj res, kje pa, sta sledila odgovor in pojasnilo, da je s skupino tajvanskih turistov, ki so z Dunaja z avtobusom potovali skozi Slovenijo proti Benetkam, zmrzoval v poznopomladanskem snegu v Ljubljani, na Bledu in na Krasu.
Slovenija je kljub različnim bogastvom, tudi ali celo predvsem vodnim, tako minorna turistična destinacija, da jo je na oddaljenih trgih težko prodajati v samostojnih aranžmajih. Še skupaj s Hrvaško ne zadovolji apetitov čezmorskih gostov. Kljub očitkom o slabih letalskih povezavah je Brnik – tako kot za nekatere Japonce – lahko izhodišče in zaključek.
Med tujci prevladujejo Evropejci, največ je sosedov – ne nazadnje je tudi hrvaška obala za nas zakon. Ob tradicionalnih Nemcih in Nizozemcih so se med resne turiste vpisali Rusi, tako da v Rogaški Slatini receptorka potrebuje trenutek, da iz ruščine preskoči v slovenščino. Rusi ostajajo dolgo, več kot deset dni; v letošnjih osmih mesecih je njihovo število v primerjavi z lanskimi manjše, čas bivanja pa se je podaljšal. Predvsem pa zapravljajo tudi zunaj hotelov.
Turizem smo ljudje. Ko turisti občutijo Slovenijo (I feel Slovenia), občutijo tudi krizo. Tako kot turistično gospodarstvo. Leta suhih krav bo treba preživeti brez izgube ugleda. Naložbe so skromne, proračunskega denarja za promocijo bo v prihodnje menda več, učinek tekmovanja evropskih košarkarjev se bo pokazal, a dotlej, ko glavni turistični spominek iz Slovenije ne bo avtocestna vinjeta, bo v Črno in Jadransko morje steklo še veliko vode.
