Napačne Alternative

Volite za Nemčijo, kjer se »lepo in dobro živi«, je bilo geslo že 12 let vladajoče kanclerke Angele Merkel, ki je na nedeljskih volitvah zmagala, vendar je njena krščanskosocialna unija (CDU/CSU) med vsemi strankami izgubila največ volivcev. Več kot osem odstotkov. Vsej blaginji navkljub. In kdo jih je največ pridobil? Skrajnodesničarska Alternativa za Nemčijo (AfD), ki je pred štirimi leti s 4,7 odstotka za las zgrešila parlamentarni prag, tokrat pa je z dodatnimi osmimi skočila na 13 odstotkov in postala tretja najmočnejša stranka v zveznem parlamentu. Vsi drugi odstotki, minus pet za SPD in plus pet za FDP, niso bili tako veliki, čeprav so bili usodni (socialdemokrati gredo v opozicijo, liberalci pa znova v parlament), medtem ko so se spremembe pri Zelenih in Levici gibale znotraj enega odstotka.

Ne trdimo, da se nemško volilno telo zaradi nedeljskega uspeha AfD radikalizira ali da so prav vsi volivci, ki so »ušli« Merklovi, pristali pri Alternativi za Nemčijo. To bi bila neumnost. Analize prehajanja volivcev so veliko bolj zapletene in kažejo na celo vrsto drugih vzrokov. Dva izmed močnejših sta naveličanost nad kanclerko, ki je vnaprej dobljeno bitko vzela dokaj zlahka, in vsesplošno razočaranje nad etablirano politiko, ki volivce peha v naročje vseh mogočih skrajnežev in »alternativ«. Tako je povsod po Evropi. Je pa strah vzbujajoče, ko se to začne dogajati tudi v Nemčiji, kjer se v primerjavi s preostalo Evropo tudi v resnici še vedno »dobro in lepo živi« in kjer zaradi »prav posebne zgodovinske izkušnje« z nacionalsocialističnimi skrajneži res ni prav nobene potrebe, da bi v zveznem parlamentu prvič po drugi svetovni vojni sedelo tudi skoraj sto skrajno problematičnih poslancev, s katerimi druge parlamentarne stranke nočejo imeti nič skupnega.

Samo z begunci se tega ne da pojasniti. Na nekoč socialističnem vzhodu države, kjer jih niso sprejeli prav veliko, so Nemci skrajno desničarski Alternativi ponekod dali tudi več kot 20 odstotkov, tako da je postala druga najmočnejša stranka. Kar nemški »Vzhod« nevarno enači z vzhodno Evropo, kjer zlasti Poljaki in Madžari že nekaj časa volijo skrajno in izrazito avtoritarno desnico. Po prepričanju analitikov je takšno ravnanje, tudi ko gre za Nemčijo, alarmantno znamenje katastrofalno porušenega zaupanja v politiko. Na Vzhodu ga nikoli ni bilo, na Zahodu pospešeno izginja.

Nima se torej smisla spraševati, kaj je naredila AfD, da ji je uspelo, ampak kaj vse so narobe naredile vse druge demokratične parlamentarne stranke, da bodo morale zdaj državni denar in vpliv v bundestagu deliti z neko Alternativo, ki to niti slučajno ne more biti, ki nima nobenega resnega programa in za katero vsi po vrsti trdijo, da je njen volilni uspeh škandal za nemško in evropsko povojno zgodovino.

Vendar ta »škandal«, tudi če ga bo najverjetnejša stara in nova kanclerka Angela Merkel v bundestagu z vsemi drugimi strankami vztrajno ignorirala, ne bo ostal brez posledic. Ne za nemške stranke, ki se bodo zaradi nenehnega izzivanja »alternativcev« v bundestagu prisiljene pomakniti še bolj na desno, ne za Evropo, ki svoje skrajne desnice tudi še ni pozabila, kaj šele da bi jo premagala.

Se kdo upa vprašati, koliko glasov bi AfD minulo nedeljo dobila, če bi bila Nemčija v krizi in ji ne bi šlo tako dobro, kot ji gre?