Napaka v diagnozi

Evropa je šokirana. To, kar se je zgodilo pred Lampeduso, na pragu celine, ki se ima za promotorko humanizma, svobode in človekovih pravic, je res škandalozno. Otoški ribiči so upravičeno izžvižgali predsednika evropske komisije Barrosa, ko je prišel nekaj govoričit o obžalovanju. Kajti vsem je jasno, da je več kot tristo utopljenih skupaj z več kot 20.000 žrtvami, ki so po letu 1988 utonile pred italijanskimi obalami, samo vrh ledene gore. Koliko nesrečnikov v resnici leži na dnu Sredozemskega morja, kamor so jih v trhlih čolnih spravile tihotapske bande, ne ve nihče. Ker teh prenapolnjenih čolnov nihče ni videl, kaj šele reševal.

Nemogoče je zato ostati ravnodušen. Še živine se čez morje ne prevaža tako, ker bi nastajala prevelika gospodarska škoda. Ogorčenje je torej še premajhno. Ni pa rešitev. Tako kot ni rešitev čustveno pljuvanje po Evropi, ki vseh teh beguncev objektivno ne more sprejeti, ali žolčno prepiranje, kako da bi se morale članice Unije najprej uskladiti o pravičnejši delitvi »begunskega bremena«. Diagnoza problema je v obeh primerih napačna. Vkolikor seveda ne gre za namerno mlatenje prazne slame. Kajti tudi če EU takoj spremeni sporno dublinsko uredbo, se ne bo veliko spremenilo. Italijani, ki se tako bridko pritožujejo, bi morali potem sprejeti vse begunce z Lampeduse, zraven pa še nekaj tisoč luksemburških, švedskih, nemških ali švicarskih. V primerjavi s temi članicami, ki imajo vsaka po tri do pet tisoč azilantov na milijon prebivalcev (glej graf na 7. strani), jih imajo sami komaj 260 na milijon, enako »izpostavljeni« Španci pa le 55, kar je celo manj od Slovenije.

A da ne bomo zašli predaleč. Grozljive smrti ljudi iz čolnov imajo v resnici bolj malo opraviti z evropsko azilsko zakonodajo. Na vesti jih imajo kriminalne tolpe, v prvi vrsti pa seveda režimi, ki vso to človeško bedo proizvajajo. Tu pa se res in z vso odgovornostjo začne tudi krivda Evrope. Vendar ne kot krivda njene azilske politike, ampak njene zunanje, ki je, kolikor seveda obstaja, precej zverižena. Po Libiji so francoska in britanska letala udarila takoj, ker so bili interesi jasni, nad Sirijo bi tudi šli, arabsko pomlad je Evropa prespala, pri vseh tistih najbolj kriznih državah s svojega južnega »afriškega dvorišča«, ki tako kot Eritreja, Etiopija ali sudanski Darfur množično rojevajo begunce za v čolne, pa se še zbudila ni.

Kot da stara celina ne bi vedela, da se Afrika šele formira in da begunskih valov ne ustaviš z zidovi ali s »človekoljubnim« doziranjem lukenj v njih, ampak samo z načrtno gospodarsko in politično pomočjo mladim, v tem primeru afriškim demokracijam, ter z odločnim sankcioniranjem diktatorskih režimov, ki begunce množično »producirajo«. Dolgoročno je to edina rešitev. Pri kateri ni sprenevedanja.

Spomnimo se, kako hitro je Evropa znala poslati vojaške ladje na afriški rog, kjer so sudanski pirati ugrabljali ladje. Tovorne, seveda. Z dragocenim tovorom na izjemno pomembni pomorski poti. Male in velike (državne) kriminalce so hitro spravili v red. Vsem odvečne reveže pa si vsi podajajo. Celo smrti se jih sme prodajati. In prav to, da kaj takega dopušča, je tista najbolj nespodobna sramota Evrope, ki se ji reče Lampedusa.