Napake v sistemu

Napačne odločitve in v izhodišču zgrešen sistem dela nam izdajajo vsak dan višji račun. V državi, ki so jo že ob rojstvu politiki s svojimi bistrimi odločitvami spravili finančno na kolena, čeprav tega nikoli ne bodo priznali, ljudje čedalje teže dihamo. Dobesedno.

Ob mrzličnem iskanju novih denarnih prilivov in transfuzijah manjkajočih milijonov iz razprodaj državnega premoženja še nimamo nobenega pravega jamstva za izboljšanje krvne slike zdravstva. Od tega je odvisno tudi zdravljenje bolezni, pridobljenih zaradi pišmeuhovskega odnosa do na videz banalnega zatiranja plevela, ki se je razrasel po državi in zaradi katerega ima vse več ljudi zdravstvene težave. Rumenocvetoča rastlina ambrozija je namreč visokoalergena tujerodna plevelna »roža«, zaradi katere je v Sloveniji od aprila 2010 z zakonom zaukazano uničevanje in preprečevanje njenega razmnoževanja.

Jasno je določeno, da se morajo z neželeno rastlino na svoje stroške spopasti lastniki in upravljavci zemljišč, na katerih se je začela razraščati. Narejene so bile študije in navodila, kako se spopasti z nadlogo, pa se v praksi ni kaj veliko zgodilo. Seme nevarne ambrozije, zaradi katere je ob njenem cvetenju prižgan rdeči alarm v službah, ki alergike in zdravstveno bolj občutljive ljudi opozarjajo pred njenim cvetnim prahom, se je nenadzorovano razsejalo po vsej državi.

Zdaj je že tudi nestrokovnjakom postalo jasno, da je sistem odpovedal pri nadzoru in da se zdravljenja težav vse bolj lotevamo pri posledicah, ne pa pri vzrokih. K noro hitremu širjenju ambrozije, ki smo jo še pred leti poznali zgolj kot plevel na brežinah, opuščenih deponijah in zanemarjenih, neobdelanih zemljiščih, so pripomogli tudi (pre)prodajalci semen in ptičje krme.

Svojo vlogo bi morale odigrati torej tudi inšpekcijske službe, a so jo precej slabo, sodeč po razsežnostih težav z ambrozijo, na katere še najbolj opazno in temeljito zdaj opozarjajo iz zdravstvenega sektorja. Spet zato, da bi ljudje, ki prihajajo v stik z nevarno rastlino, delovali bolj samozaščitno. Ker je to tudi za državo in njene službe ceneje.

Toda država smo mi vsi in službe, katerih delovno področje je tudi nadziranje izvajanja predpisanih nalog, so plačane iz našega skupnega denarja. Zato je težko sprejeti razlage, po katerih se inšpektorji pod streho uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin odpravijo iz pisarn šele na podlagi prijave nekoga, ki jih je opozoril na neizpolnjevanje dolžnosti imetnika zemljišča. Še težje pa samohvalne izjave, da ljudje pozitivno ocenjujejo delo inšpektorjev. Ker jih kršitelji bolj malo vidijo ali zato, ker jih (še) niso kaznovali?

Ni pravi način dela, da ljudje, katerih delo je povezano s terenom, čepijo v pisarnah in čakajo na delovni nalog iz terena. Še ena potrditev, da spremembe v sistemu, pogosto pisane na kožo določenim posameznikom in njihovim ambicijam po vladanju, niso nobeno jamstvo boljšega dela. Še najmanj, če so problem tudi državni uradniki, zaradi katerih prepogosto ostajajo tudi predpisi, po katerih bi morali delati, le mrtva črka na papirju.