Napol pod streho

Še včeraj je kazalo, da smo korak bliže novemu nacionalnemu stanovanjskemu programu (NSP), a je sporočilo po nočni seji vlade streznilo optimiste. Ministrski zbor je začel obravnavo tega akta, a jo je prekinil. Vse odkar je nehal veljati stari NSP, leta 2009, vladna stanovanjska politika te stopnice ni zmogla prestopiti, čeprav je nekajkrat poskusila. Uradno pojasnilo: nekaj stvari bo še treba uskladiti, kar bodo naredili čez poletje, jeseni pa spet na vlado.

Resorna ministrica Irena Majcen je dopolnila stari predlog stanovanjskega programa, se trmasto prebila skozi široko javno obravnavo in neprehoden gozd interesov zunanjih deležnikov ter ga v dobrega pol leta ponudila v potrditev vladi. Še dan pred sejo so predlagatelji zatrdili, da je medresorsko usklajen. Zares verjeli jim nismo, že zato, ker se je v zadnjih dneh na spletnih straneh pojavilo gradivo v petih različicah, vsaka z novimi popravki. Silna želja ministrice, da NSP pred dopusti napoti v parlament, očitno ni bila dovolj.

Da je morala pri tem sprejemati kompromise, kaže preobrat v zadnjem dejanju: Kar je vlada ta teden dobila na mizo, sploh ni bil nacionalni stanovanjski program, ampak resolucija o NSP. Zakaj? Uradnega odgovora še nismo dobili, samo ugibamo lahko. Je pa dokaj logično.

Resolucija je namreč po definiciji akt političnega pomena, ki ne vsebuje pravno zavezujočih norm. Menda je bil del koalicije že med usklajevanjem zelo zadržan do vsebine programa, ki bi terjal znaten javni denar in davčne spodbude, zato je padla celo ideja, da se akt (spet) umakne z dnevnega reda. To se sicer ni zgodilo, so pa predlagatelji zmehčali zaveze države v strateškem razvojnem dokumentu in jih zapakirali v resolucijo. V javno obljubo, da se bodo s stanovanjsko politiko ukvarjali naprej v začrtani smeri.

Izvajanje ukrepov bo postopno, so zapisali v predgovor, najprej bodo vzpostavili pogoje za uspešno doseganje postavljenih ciljev. Popravili bodo neustrezno stanovanjsko in prostorsko zakonodajo, reorganizirali stanovanjski sklad, vzpostavili nekatere nove mehanizme in pilotne projekte, uporabili resurse, predvidene za energetsko in funkcionalno prenovo stavb ter naročili nekaj študij (med drugim najtežjo, o izvedljivosti odprave neprofitne najemnine). Priznali so, da za vse skupaj ni ustreznih podatkovnih baz, zato jih bo treba šele postaviti.

Čeprav bi moral nacionalni program določiti vsaj indikativen finančni načrt, ga resolucija ne ponudi. Ubesedene so samo namere – prijazno poskuša ustreči vsem robnim (ranljivim) skupinam, pa tudi vsem ostalim zunanjim deležnikom – in ovrednoteni so le (ambiciozni) ključni kazalniki ciljnih vrednosti, o za to potrebnih evrih za posamezen ukrep ali za celoto pa nič. Niti davki in davčne spodbude niso niti omenjeni. Financarji so zmagali, doda poznavalec. Davek na nepremičnine, ki ga ni bilo mogoče ignorirati, je vržen v drugo polovico prve petletke.

Uskladiti obsežen nabor stanovanjskih želja in potreb ter restriktivno fiskalno politiko in preseči neuglašenost predvsem ministrstev za prostor, finance in socialo je trenutno očitno misija nemogoče.