Naprej ali nazaj

Silno nelagodje se kopiči zadnji čas v naši državi, še posebno v zdravstvu. Prav nič ne gre, kot bi moralo iti. Težave se niso nakopičile letos ali lani, ko je na oblasti vlada Mira Cerarja, a prav nič se v času te vlade ne spreminja na bolje. Slovenija caplja na mestu, če se že kam premika, si prizadeva priti, kjer je že bila. Torej nazaj.

Politična oblast s svojimi zakoni ne vzpostavlja razmer za ustvarjalnost in prebujanje nujno potrebne podjetnosti v ljudeh, zato občutek brezperspektivnosti prekriva že skoraj vse. Želja po vsesplošni regulaciji in zatiranju svobode posameznika, značilna za najbolj zagamane države, se je preselila k nam. Če ostanemo na področju zdravstva: medtem ko se celotna Evropa ukvarja z vzpostavljanjem razmer za prosti pretok bolnikov, v Sloveniji ne spodbujajo tega procesa, nasprotno, dušijo vse iniciative, ki bi vsaj malo lahko pripomogle k bolj odprtemu prostoru. Eden takih predpisov je predlog zakona o zdravstveni dejavnosti, ki se ukvarja s koncesionarji.

Kako s koncesijami, ki jih dobijo zdravniki skupaj s programom (torej denarjem) za zdravljenje bolnikov, je dolgoletno vprašanje. Z njim se ukvarjajo vse »leve« vlade, medtem ko »desne« koncesije podeljujejo. Jasno je, da ne gre za vsebinski, ampak za ideološki koncept. Seveda voz, ki ga ena vlada vleče naprej, druga pa nazaj, nato naprej, pa spet nazaj, ne more nikamor. Dve desetletji po razpadu socialistične Jugoslavije Slovenija še vedno ne ve, v katero smer bi v zdravstvu sploh šla. Pa ne le v zdravstvu, tudi v drugih dejavnostih je podobno. Tako seveda ne more biti nobenega naprej.

Tokratna ministrica Milojka Kolar Celarc je napisala zakon, po katerem bi zdravniške koncesije najpozneje v prihodnjih petnajstih letih večinoma ugasnile, dejavnost pa spet prešla na zdravstvene domove in v bolnišnice. Zdravniška zbornica je zakon zavrnila kot neevropski, neustaven in škodljiv. Poleg tega je opozorila, da je ministrstvo zakon pripravilo na svojo pest brez sodelovanja z zdravniki, čeprav ji sodelovanje z zdravniki pri tovrstnih zakonih narekuje zakon. Na tej točki se nakazuje oster konflikt. Zdravniki bodo na pomoč poklicali svoje bolnike.

Več kot 1300 zdravnikov in zobozdravnikov s koncesijo na osnovni ravni ima vpisanih okoli 650.000 bolnikov, poleg tega pa zdravijo še veliko dodatnih ljudi v specialističnih ordinacijah, nekatere tudi operirajo. Kar 24 odstotkov (pol milijona) Slovencev tu in tam obišče zdravnike tudi samoplačniško, je nedavno pokazala anketa Dela. Če se bo na poziv zdravnikov angažirala proti vladi samo desetina vseh, je to hkrati desetina volivcev.

V zdravstvu je treba spremeniti marsikaj, predvsem pa bolnišnicam omogočiti, da se bodo lahko razvijale, namesto da jih dušijo kot ustanove in tudi vsakega zaposlenega v njih posebej. Vsekakor je nujno treba vzpostaviti takšne pogoje za delo zdravnikov, da ne bodo še naprej zapuščali Slovenije, za bolnike pa primerne razmere za zdravljenje. Težko je razumeti, zakaj se ministrica za zdravje ukvarja s parcialnimi zadevami, ne pa s celo sliko, torej z reformo.