Naprej s prividom

Splošne ankete javnega mnenja se na zadnjih nekaj volitvah izkazujejo za ne najbolj natančen vir prikazovanja realnega razpoloženja med volivci. Stroka je to pojasnila. Ne gre niti za strokovno netočnost niti za metodološke napake, pač pa za povečano spremenljivost in občutljivost volilnega telesa v zadnjem trenutku. Pustimo razloge, zakaj je to bolj izrazito kot nekoč, vzemimo pa za dejstvo, da takšen trend postaja stalnica. Tudi »vmesna poročila« dokazujejo povečano nepredvidljivost javnega mnenja v odnosu do vsekakor nepredvidljive državne politike. Danes objavljena anketa Dela je pokazala, da skoraj polovica volivcev sploh ne bi volila sedanjih strank. Naše vprašanje je, kaj to v resnici pomeni.

Za pravilen odgovor je treba primerjati podatek, da približno osemdeset odstotkov anketirancev delo vlade ocenjuje negativno in da več kot 75 odstotkov vprašanih enako ocenjuje parlament. Ni še neposrednega dokaza, toda z zanesljivostjo lahko trdimo, da vladi pri ljudeh ne koristi brezglavo kadrovanje in zaposlovanje, torej koristoljubje in nepotizem, ter da strankam parlamenta zanesljivo ne koristi, da so si v času državljanskega zategovanja »pasu in vratu« v proračunu za več sto evrskih tisočakov povečale svoj letni strankarski budžet.

Politična smetana je, skratka, pri ljudeh izgubila vso verodostojnost, toda, kot vse kaže, izgubila je tudi stik z realnostjo. Bolgarski premier Bojko Borisov je po poročilih agencij danes napovedal rekonstrukcijo vlade le dan po protestih večdesettisočglave množice nezadovoljnih Bolgarov, ki vladi očitajo prav nepotizem, korupcijo in monopole. Vlada te najrevnejše med članicami EU uživa podobno slabo, raje za kak odstotek višjo podporo kakor slovenska. Očitno pa je dvoje: občutljivost bolgarskega premiera za mnenje bolgarskih volivcev je neprimerljivo višja kakor občutljivost slovenskega za mnenje slovenskih. In narobe: bolgarski volivci so očitno izvolili politike, ki so odzivni in pripravljeni svojo odgovornost vzeti bolj zares, čeprav jo ljudje zahtevajo zunaj volilnega urnika.

Slovenski politikum je postal nekaj zarjavelega, inertnega in neobčutljivega na dražljaje demosa (ljudstva) in demokracije. Naj ponovimo še enkrat: to je prava Slovenija. Zgodba o uspehu je bila privid, neutemeljena v realnosti in nezmožna opraviti stresni test bodisi politične bodisi gospodarske krize. Sledi niz paradoksov, izpostavimo dva največja: po dvaindvajsetih letih ulica zahteva upoštevanje demosa prav na vrhuncu vladavine zadnje ikone Demosa. In drugega: politična »alternativa« kakor da zahteva vzpostavitev »prvotnega stanja«, ki je bilo podlaga zgodbe o uspehu, račun »prvotnega stanja« pa je zaprt, ker je lastnik preminil, dediči pa so ga izpraznili.

Nemara zato trem največjim strankam podpora volivcev kopni, kakor bo kopnel sneg v prihodnjem mesecu. Lahko je celo res, da se politična smetana vede ignorantsko, ker podcenjujoče računa na dezorientacijo volilnega telesa. Mar se niso tako začele vse prelomne politične zgodbe?