Naročniki megle

Ministrstvo za kulturo, ki v teh dneh najbrž hiti s pripravami številnih obljubljenih strategij in zakonov, je pred kratkim naročilo raziskavo z naslednjim naslovom: Odnos do kulture/udejstvovanje v kulturi. Med ponudniki je izbralo agencijo za trženjsko svetovanje in raziskave Valicon. Za opravljeno delo je agenciji konec maja nakazalo 13.828,70 evra.

Agencija se ni ravno pretegnila. Raziskavo je izvedla z računalniško podprtim spletnim anketiranjem. Ta zajema iz skupine vnaprej izbranih več tisoč posameznikov, ki so pripravljeni sodelovati v spletnih raziskavah, za sodelovanje pa so tudi simbolično nagrajeni. Velikost vzorca anketiranih je bila 1019 in naj bi bila reprezentativna glede na spol, starost, regijo, tip naselja in izobrazbo. No, za začetek moraš imeti dostop do interneta in biti del vnaprej izbranih in simbolično nagrajenih posameznikov. Raziskava je bila tudi kvantitativne narave, kar pomeni, da dobljenih rezultatov niso vrednotili. To delo so prepustili naročniku.

Kaj je bil vzrok, da so na ministrstvu raziskavo sploh naročili in za kaj jo bodo uporabili? Takole so odgovorili: »V raziskavi nas je predvsem zanimal odnos javnosti do kulture, še posebno vprašanje občinstev in njihovih preferenc, najnovejše stanje na področju kulturne potrošnje in udejstvovanja v kulturi v splošni populaciji. Ministrstvo za kulturo namerava rezultate raziskave vključiti v analizo, ki bo del Nacionalnega programa za kulturo.«

Seveda ne bomo nikoli izvedeli, kakšen delež bodo imeli rezultati Valiconove ankete pri analizi, »ki bo del Nacionalnega programa za kulturo«, saj si z anketo, ki bi ji le z veliko dobre volje lahko rekli raziskava, ne bo moglo v ničemer pomagati. Najprej zato, ker je bil vzorec anketiranih preskromen, da bi na podlagi njihovih odgovorov lahko sprejemali zavezujoče odločitve. Kaj, denimo, početi s podatkom, da si 8 (osem!) anketirancev v zadnjem letu ni kulturno udejstvovalo, ker težko dobijo varstvo otrok? Potem pa zato, ker Valiconova anketa z vprašanji, kot so, kaj vam pomeni kultura, katera umetnost vam je bližje, kolikokrat ste v zadnjih dvanajstih mesecih obiskali koncert, brali knjigo in tako naprej, ni prinesla ničesar, česar ne bi že vedeli. Ali natančneje, česar ne bi bilo v natančnejših in bistveno bolj relevantnih podatkih dostopno na strani statističnega urada, pa tudi v številnih dokumentih ministrstva za kulturo, le obdelati jih je treba.

Vendar pa za to ne gre kriviti agencije. Za raziskavo se je ministrstvo samo odločilo, sprejelo Valiconovo ponudbo in jo tudi plačalo – to najbrž pomeni, da je bilo z njo zadovoljno. Kar je vsaj pomenljivo. Če kaj, raziskava pokaže, da ministrstvo ni vedelo, kaj ga sploh zanima, kakšne podatke natančno želi pridobiti in za kaj jih dejansko potrebuje.

Javnih podatkov o tem, koliko najrazličnejših raziskav, študij, analiz, anket in evalvacij vsako leto naročijo v državni upravi, čemu so namenjene, v katerem predalu potem obležijo in koliko nas vse to stane, ni. Prav tako ne vemo, kaj od vsega tega bi morali opraviti zaposleni v javni upravi, kaj pa je tisto, kar razumljivo presega njihovo strokovno znanje. To pa je odličen poligon za najrazličnejše trženjske agencije, specializirane za spletne ankete in prodajanje megle za javni denar.

Morda pa bi ministrstvo za kulturo namesto raziskave o tem, kakšen odnos imamo državljani do kulture, raje naročili raziskavo, kakšen odnos ima do nje samo.