Naš zaliv

Med slovenskimi veljaki menda še vedno velja, da je hiša, vikend ali vsaj stanovanje s pogledom na morje nekaj obveznega za vstop v klub družbene elite, po možnosti z barko, privezano v bližnji marini.

Gradbeni baron si je v Fiesi zgradil pravo graščino, znani odvetnik je v Portorožu prekupčeval s stanovanji, nekdanji nacionalistični politik si je v Žusterni za velik denar kupil parcelo in na njej zgradil vilo, nekdanji politik pa je zlorabil status kmeta, da je lahko blizu obale kupil kmetijsko zemljišče. Pogled na morje, v širino, je po pojasnilih psihologov tisto, kar je ljudem tako privlačno, da so za košček posušene zemlje in bližino plitkega morja pripravljeni odšteti velik denar.

Pritiski na to okolje so veliki. Drug ob drugem se drenjajo Luka Koper z vse večjim pretovorom, otroško letovišče za socialno ogrožene, elitni hoteli, marina, soline, zaradi narave zavarovana območja. Dilema golf ali kmetijstvo v dolini Dragonje še vedno ni rešena, prav tako ne upravičenost gradnje letališča; je pomembnejši turizem ali zavarovano območje Sečoveljskih solin?

Dvig temperature morja uničuje korale in prinaša nove živalske vrste, ladje iz svetovnih morij tujerodne organizme. Največjo grožnjo za občutljivo okolje – s povprečno globino 17 metrov je Tržaški zaliv plitek bazen – pa predstavljajo veliki načrti z izkoriščanjem nafte in plina, od plinskih terminalov v Italiji do naftnih vrtin na Hrvaškem. Ena velika nesreča lahko uniči načrte vseh: naravovarstvenikov, ribičev, turističnih delavcev, bogatašev in uporabnikov javnih plaž.