Tiskane izdaje
Ko smo Slovenci na tisto nepozabno novoletno noč 2007 iz bankomatov prvič jemali nove, šušteče in »naše« evrske bankovce, sta bila navdušenje in ponos pri nas na vrhuncu. Slovenija je tedaj kot prva posttranzicijska novinka v Uniji uspešno izpolnila vseh pet maastrichtskih meril, prevzela skupno valuto in dokazala, da zmoremo marsikaj, če se dobro pripravimo, strnemo vrste – in če nas pri tem še malo poboža tudi sreča ...
Zdaj, v 2017, kakšne evrske evforije seveda že zdaleč ni več, vmes se nam je zaradi napak domače ekonomske politike zgodilo izgubljeno desetletje, evro pa ostaja naš zvesti denarni spremljevalec – v dobrem in manj dobrem. V vse bolj negotovi svetovni geopolitični krajini je majhno, odprto gospodarstvo, kot je slovensko, z evrom načeloma na bolj varni strani radarja, naši izvozniki poslujejo v bolj stabilnih razmerah, brez tečajnega tveganja in v kar 18 državah Evrope lahko zdaj plačujemo s »svojim« denarjem, brez menjalnih stroškov. Evro nam je na začetku prinesel nekaj podražitev, zlasti pri storitvah – a zdaj imamo stabilen denar, brez inflacije, ki je v preteklosti močno pustošila v naših krajih.
Sicer pa nikoli ne gre pozabiti, da je evro – tudi naš, slovenski denar – nastal kot politični projekt dveh nosilnih članic Unije, Nemčije in Francije. V obeh so letos volitve, ki lahko spremenijo ne samo politični zemljevid Evrope, pač pa vplivajo tudi na našo denarno prihodnost.
V preteklosti se je evro izkazal kot dober denar – a predvsem za dobre čase. V kriznih letih pa se je pokazalo, da evrska unija ostaja nedokončan eksperiment, s temelji in institucijami, ki jih bo treba popraviti, izboljšati, spremeniti – da bi dosegli dva ključna cilja: večjo materialno blaginjo državljanov ter politično in socialno bolj vključujočo Evropo. Da, naš evro je več kot le denar ...
