Naši odvetniki, vaš denar

Zgodba večmilijonskih odškodninskih tožb proti nekdanjim članom poslovodstev velikih slovenskih podjetij ima en očiten skupni imenovalec; velika večina teh podjetij je v celoti ali vsaj večinsko v državni lasti. Drugi, manj očitni vezni člen so odvetniške pisarne; v presenetljivo veliko primerih najdemo med zastopniki podjetij, ki vlagajo milijonske odškodninske tožbe, ista odvetniška imena.

Kot bi šlo za modno muho; če smo se pred leti jezili, ko so pravniki in ekonomisti pojasnjevali, zakaj kljub na videz očitnim zlorabam ni smiselno vlagati odškodninskih tožb, saj je tako dejanje zelo težko (in drago) dokazati, se je zdaj plošča obrnila. Tako rekoč vsaki menjavi na vrhu kakšnega pomembnega (državnega) podjetja sledi vložitev odškodninskih tožb. In to v astronomskih zneskih.

Nekaj primerov, ki smo jih izpostavili v današnjih Ozadjih: NKBM hoče od nekdanje uprave pod vodstvom Matjaža Kovačiča 46 milijonov evrov odškodnine; vodstvo Telekoma Slovenije od svojih predhodnikov na čelu z Bojanom Dremljem še več, skupaj 58 milijonov evrov. Na seznamu so še Luka Koper, Interevropa ter z manjšimi, a še vedno milijonskimi zneski Dars in Vzajemna. Prav podjetja, znana po tem, da ima v njih veliko moč politika.

In to je glavni poudarek, ki ga marsikdo še vedno noče videti; v teh podjetjih delajo z denarjem kot svinja z mehom. Zapravljanje denarja za drage odškodninske tožbe je le še en dokaz za to. Ne upamo se vmešavati v razpravljanje, zakaj sedanje uprave zapravljajo na sto tisoče evrov za odvetnike in sodne takse; oboje je namreč odvisno od višine zahtevane odškodnine. Če ostanemo na varni strani in ne ugibamo o korupciji, lahko to ihto pripišemo vsaj želji upravičiti sporne (politične) menjave poslovodstev, ki jim nato za dobro mero prilepijo še kakšno milijonsko odškodninsko tožbo. Ne glede na to, ali je mogoče računati na uspeh na sodišču, kaj šele na izterjavo visokih zneskov.

In zakaj taki primeri ne nastajajo v zasebnih podjetjih, vsaj ne v tako ekscesni obliki? Najprej seveda zato, ker zasebni lastnik najbrž trikrat razmisli, komu bo zaupal razpolaganje s svojo lastnino. Strankarska knjižica v tem primeru gotovo ni med zahtevanimi referencami. Nato bodo zasebni lastniki delo uprave strogo nadzorovali – tudi za člana v nadzornem svetu med referencami ne bo zahtevana strankarska knjižica –, zato bodo morebitne ekscese pravočasno odkrili in preprečili. In nazadnje, če bo šlo vse po zlu, ne bodo skozi okno metali na sto tisoče evrov za sodne takse in odvetnike, da bi širši javnosti dokazali, kako skrben lastnik so.

Z milijonskimi odškodninskimi tožbami proti nekdanjemu vodstvu lastnik namreč pokaže prav nasprotno – da je pri skrbi za svoje premoženje popolnoma odpovedal. Kot je odpovedala politika v vlogi skrbnika našega skupnega premoženja v teh podjetij.