Tiskane izdaje
Če je običajnim smrtnikom kaj v tolažbo: »davoški človek« z oblekami za več tisoč evrov in zasebnimi letali vsak konec januarja sicer rad roma k oraklju globalne prihodnosti v švicarskem gorskem letovišču, vplivni in bogati tega sveta pa o tem, kaj nas čaka, ne soglašajo nič bolj od tistih, ki se oblačimo ceneje ter smo večino, kar imamo, kupili s krediti.
Udeleženci letošnjega Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu so si sicer oddahnili, ker se jim ni treba ubadati z akutno krizo, o tem, kaj naj naredijo s prihodnjimi izzivi, pa se prepirajo enako ogorčeno kot udeleženci grških, španskih ali slovenskih demonstracij in njihovi kritiki.
Veliki ekonomski prepir 21. stoletja med neokeynesijanci in neoliberalci se letos seli k nevarnosti valutnih vojn. Nemška kanclerka Angela Merkel je v Davosu odkrito pokazala zaskrbljenost zaradi odločitve nove japonske vlade in centralne banke, da bodo radikalno razrahljali denarno politiko: »V Nemčiji verjamemo, da popravljanje slabih političnih odločitev in pomanjkanja konkurenčnosti ni naloga centralnih bank.« Kritiki menijo, da Nemčijo skrbi le njihov izvoz v Azijo, s katerim sredi evrske krize rešujejo svojo gospodarsko rast. Ameriški investitor George Soros je bil še bolj neusmiljen, prav varčevanje, ki ga za zadolžene države najbolj zagovarja Berlin, po njegovem prinaša valutne vojne.
Morda pa bomo krivce lahko presojali kar v živo: Japonska bo inflacijo dvignila na dva odstotka in znižala menjalne tečaje, ameriška Fed že nekaj časa drži dolar pri konkurenčni šibkosti. Nemce zelo skrbi, da bi kaj podobnega zamikalo tudi ECB, ki so ji zdaj dovolili le kupovanje časa, da lahko zadolžene države izvedejo reforme. Kaj se zgodi državam, ki se raje zadolžujejo, namesto da bi se reformirale, je za Berlin najboljši primer Japonska s svojo 220-odstotno zadolžitvijo in več kot medlim gospodarstvom.
Sami za zgled raje dajejo Agendo 2020 socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja, ki je po prepričanju mnogih državo iz evropskega bolnika prelevila v gospodarski motor za evrsko območje. »Fiskalna konsolidacija je neizogibna,« verjame tudi evrski junak Mario Draghi, s kanclerko Angelo Merkel pa sta poudarila, da evrske države poleg varčevanja potrebujejo ukrepe za povečanje konkurenčnosti. Nemčija za zgled ponuja tudi svoj dualni izobraževalni sistem, ki uspešno obračunava z brezposelnostjo med mladimi.
Neokeynesijanci verjamejo, da je Nemčija v evro vstopila s podcenjeno marko in izvedla malo valutno vojno. Razprava o dolgovih se bo letos najverjetneje še zaostrila, saj so bili tudi v ZDA na volitvah poraženi nasprotniki uravnoteženega proračuna, jeseni volitve čakajo tudi Merklovo. Težje čase napovedujejo tudi Rusiji in drugim izvoznicam fosilnih goriv. Po drugi strani pa se nekateri zavzemajo za novo odstranjevanje trgovinskih ovir, kar, če verjamemo lekcijam druge polovice 20. stoletja, pomaga vsem in iz revščine potegne veliko več ljudi kot vse dobrodelne akcije skupaj. Ali pa je tudi to le še ena od tistih stvari, ki jim eni verjamejo, drugi pa nikakor ne?
