Naučimo se optimizma

Psihologi si niso povsem enotni, v kolikšnem obsegu je možno spremeniti človekov značaj, strinjajo pa se, da se je v dobršni meri možno priučiti optimizma. Če imajo prav, lahko življenjske izkušnje povečajo tudi negativno naravnanost, in za dokaz bi lahko uporabili kar slovenske ljubitelje košarke. Med njimi je toliko pesimistov, v glavnem proti svoji volji, da množice ne moremo pripisati naključju ali genetskim motnjam na tem koncu Evrope. Kdor je v minulih 24 letih doživel toliko stresnih trenutkov ob spremljanju naše reprezentance s končnim občutkom nemoči in nekoristnosti, pač ne more biti drugačen.

Ena od anomalij slovenskih navijačev je izguba občutka za čas ob slehernem evropskem prvenstvu. Medtem ko v večini »normalnih« držav stopnjujejo vznemirjenje vse do izločilnih bojev, se pri nas vrhunci nizajo že veliko prej. Najbolj vzneseno pričakujemo žrebanje skupin in analiziramo, koga vse bi lahko premagali, potem se devet mesecev sprašujemo, kdo se bo sploh odzval selektorjevemu vabilu, nato pa množično drvimo na prvi krog tekmovanja, kot da bi po vsakem dvoboju delili zlata odličja. Ko se začne prava vojna, pa v skladu z dobrimi manirami prepustimo tribune in zmage narodom, ki se že kar barbarsko pulijo za žogo. Košarkarska kolajna? Ne, hvala. Mi smo Slovenci.

Po 12 zaporednih EP ni nič drugače, čeprav je na zadnjih treh sodelovalo že 24 reprezentanc, kar jemlje dodatno težo prvemu tednu tekmovanja. Po njem se namreč poslovi le osmerica najbolj nesposobnih. Toda minuli teden s(m)o mediji vseeno ponoreli v pričakovanju žreba za eurobasket 2017. Zaskrbljeno smo ugotovili, da smo na zadnjih dveh prvenstvih izgubili s štirimi od petih tekmecev v helsinški skupini – s Francijo, Grčijo, Poljsko in Finsko – in da bo sila trd oreh tudi Islandija, ki je doslej le enkrat igrala na EP in na njem zasedla zadnje mesto.

V znak spoštovanja spektakla se je v Istanbul odpravila tričlanska posadka Košarkarske zveze Slovenije, vendar sta na cilj prišla le dva: predsednik Matej Erjavec in generalni sekretar Rašo Nesterović. Direktor reprezentance Matjaž Smodiš je moral predčasno končati pot, ker njegov potni list ni ustrezal turškim predpisom in ni bil veljaven vsaj še šest mesecev. Upamo lahko, da nerodnost ni dodatna prispodoba črne slovenske tradicije ter slaba napoved za Gorana Dragića in soigralce, toda pred odhodom bi lahko vsem skrbno pregledali dokumente in pazili, da ne bi koga pozabili doma. Vse druge peripetije smo namreč v glavnem že doživeli.

Erjavec in Nesterović sta imela v Turčiji dodatno nalogo, saj sta morala prisluhniti pridigi vodilnih mož FIBA, ker še nista kaznovala Uniona Olimpije zaradi igranja v Ulebovem evropskem pokalu. Običajno se o takšnih stvareh posvetujeta s srbskimi kolegi, a kaj, ko so ti stisnili v kot Partizan že pred začetkom sezone in ga usmerili v Fibino ligo prvakov. Zato pa sta lahko slišala, kako je žreb pospremil srbski selektor Aleksandar Đorđević. »Ne namenjam mu posebnega pomena. Na EP gledam kot celoto, ki se bo začela zares v osmini finala. Naši tekmeci so torej razporejeni po vseh skupinah,« je dejal in poudaril, da je cilj njegovega moštva jasen – zlata kolajna.

A tudi za nas še ni prepozno. Optimizma se je možno naučiti, mar ne?