Nazaj k zaupanju

Šeštintridesetletna Anja je diplomirana andragoginja. Potem ko je več let na različnih koncih delala za določen čas, se je pred dobrim letom zaposlila v računalniškem podjetju, kjer so ji kasneje ponudili tudi službo za nedoločen čas. A po šestih mesecih je delodajalec izjavil, da menda ni izpolnila pričakovanj in da dela ne opravlja dobro, zato je pogodbo razdrl. Hkrati pa se Anji ni zahvalil za sodelovanje, ampak ji je, presenetljivo, za to isto delo ponudil novo pogodbo o zaposlitvi – seveda za določen čas.

Čeprav je očitno, da je bilo v tem primeru nezadovoljstvo delodajalca z njenim delom lažno, mu Anja ni ugovarjala. Podpisala je novo pogodbo za določen čas, saj si ne more privoščiti, da bi ostala brez službe, ki je v teh časih ni lahko najti. Tako zdaj v podjetju, v katerem, mimogrede, nimajo sindikata, opravlja povsem enako delo kakor takrat, ko je bila zaposlena za nedoločen čas.

Vsaka zgodba ima več plati in nedvomno bodo tudi v tej svojo mantro našli tako sindikati kot delodajalci. Prvi bodo upravičeno ugotavljali, da je to še eden od podlih trikov delodajalcev, s katerimi izigravajo delavce in kršijo njihove pravice. Delodajalci pa bodo seveda zgornje ravnanje opravičevali s tem, da so podjetja v takšno ravnanje prisiljena zaradi rigidnosti trga dela pri nas, ker da delavca, ko je enkrat zaposlen za nedoločen čas, težko odpustiš.

Daj, dam

Predstavniki podjetij so na nedavnem vrhu gospodarstva stare in nove politike med drugim ponovno opozorili na nujnost reforme trga dela. Ta je nedvomno potrebna, če hočemo našim podjetjem omogočiti, da bodo na trgu dovolj okretna in konkurenčna. Lažja in cenejša odpuščanja bi, denimo, teoretično pomenila, da bi lahko podjetja ob padcu naročil število zaposlenih hitro in brez večjih zapletov in stroškov prilagodila trgu, a po drugi strani bi delavce lahko tudi pogosteje zaposlovala za nedoločen čas; in če smo zelo optimistični – da bi po prestrukturiranju delavcem zagotavljali dostojne plače in morda celo odpirali nova delovna mesta.

Nobena skrivnost torej ni, da bo takšna reforma zahtevala črtanje nekaterih sedanjih delavskih pravic; tega se bržkone zavedajo tudi sindikati. A sočasno bi morala delavcem zagotoviti tudi dodatno varnost, če naj se odrečejo tistemu, kar jim je leta pripadalo. Predvsem pa bi sindikati za tak korak socialnima partnerjema, torej vladi in delodajalcem, morali verjeti, da reforma trga dela ne bo odprla vrat za še večje in neusmiljeno izkoriščanje ljudi.

In tukaj nastopi težava. Sindikati seveda že po svojem bistvu nasprotujejo krčenju delavskih pravic, toda ravnanje tistih, ki režejo kruh, v zadnjih letih gotovo ni prispevalo h krepitvi zaupanja med obema stranema. Nasprotno: podobe ponižanih, ogoljufanih in oropanih delavcev, ki kakor nekakšni sodobni hlapci Jerneji zaman iščejo svojo pravico, so v zadnjih dveh letih to zaupanje dokončno spodkopale. Del bremena tukaj nosi tudi nedelovanje pravne države.

Pravice da, dolžnosti ne

Seveda vsi delodajalci niso slabi. A tudi tisti »dobri« so zelo malo naredili za to, da bi ločili zrnje od plev. Stanovsko združenje menedžerjev je potrebovalo mesece, da je javno obsodilo le nekaj najbolj ekscesnih primerov slabega vodenja podjetij, številnih drugih škandaloznih ravnanj pa ni problematiziralo.

V državi na primer še vedno nimamo niti javne črne liste delodajalcev, ki ne plačujejo socialnih prispevkov, kršilce delovnopravne zakonodaje pa so na zahtevo Dela razkrili šele po posredovanju informacijske pooblaščenke. Gospodarstveniki nad takšnimi razkritji »poslovnih skrivnosti« niso navdušeni in se s predstavniki družb kršiteljic, ki še vedno svobodno živijo in celo poslujejo, brez zadržkov rokujejo in trepljajo po ramenu. Direktorji so nezadovoljni tudi z novelo zakona o gospodarskih družbah, ki osebam s spornim poslovnim delovanjem prepoveduje ustanavljanje, vodenje in nadziranje podjetij, svoje rešitve za preprečevanje takšnih lumparij pa niso ponudili.

Menedžerji se po svojih uspešnih kolegih v tujini zgledujejo zlasti v pravicah, ne pa tudi v dolžnostih. Slovensko-nemška gospodarska zbornica je, denimo, ugotovila, da slovenski kvalificirani delavci na leto zaslužijo približno petino več kot njihovi kolegi na Češkem in Slovaškem. Slovenski menedžerji pa zaslužijo kar 90 odstotkov več kot slovaški in skoraj polovico več od čeških. Delavcem bi znižali odpravnine, zase pa jih zahtevajo celo, kadar sami odstopijo s položaja.

Namesto pakta razkol

Mnogi delodajalci so tako, namesto da bi krizna leta izkoristili za krepitev zaupanja med sabo in delavci, ki bi ga krvavo potrebovali za uspešno tekmo na čedalje bolj neusmiljenih domačih in tujih trgih, razkol celo poglobili. In pri tem niso osamljeni. Zgodba je podobna v številnih drugih razvitih državah. Rezultat je bil nastanek gibanja 15. oktober oziroma 99 odstotkov, ki nasprotuje nepravičnemu porazdeljevanju bremen krize v korist kapitala. Mednarodna organizacija dela v svojem poročilu ugotavlja, da se je tveganje socialnih nemirov letos povečalo v kar 45 od 119 proučevanih držav. Slovenija pri tem ni izjema. Družbena neenakost pri nas res ni med največjimi, a se povečuje.

Ena ključnih nalog nove vlade tako ne bodo le ukrepi za zagon gospodarstva, ampak tudi povrnitev zaupanja med vsemi deležniki, ki so pomembni za pogon tega voza. In to ne bo preprosto. Upravljavci podjetij, ki od države nenehno zahtevajo te in one reforme za gospodarski pospešek, s svojim ravnanjem politiki pri tem v resnici otežujejo delo. Že za graditev zaupanja je potreben čas; še več ga je treba za povrnitev izgubljenega zaupanja. Politika pa tega časa ne bo imela, saj z ukrepi že zdaj zamujamo.

Za povrnitev zaupanja bo bržkone potreben tudi premik v glavah politikov. Doslej nobena od strank, ki imajo resnejše možnosti za zmago na volitvah, ni nakazala pomembnega odmika od sedanje neoliberalne ali, če hočete, tržne paradigme, v katero smo vpeti skupaj z večino drugih razvitih držav, čeprav bolj ali manj vsi obljubljajo ohranitev socialne države. Morebiti bodo spodbudo za prenovo družbeno-ekonomskih razmerij prinesla globalna gibanja, kakršna so med drugim spodbudila tudi protestniško naselitev ploščadi pred Ljubljansko borzo. Tega bi se najbrž morala zavedati tako politika kot gospodarstvo; navsezadnje krize še ni konec. Nasprotno, grozi nam celo njen novi ugriz.