Nazaj k zdravi pameti

Vsak večer jo morajo zmetati v velike smetnjake, nato vanje skočijo še sami: da bi jo pošteno pohodili in potlačili, zatem čeznjo še kaj zlijejo, denimo belilo. Tako škandalozno se marsikje na naprednem zahodu znašamo – nad hrano.

Ni še pokvarjena, užitna je in dobra, po koncu delovnega dneva ji je le pretekel rok, zato so jo, ker je trgovcem ni uspelo prodati, umaknili z nakupovalnih polic in so jo vrgli naravnost v smeti. Če komu nedaleč stran glasno kruli po trebuhu, medtem ko sestradano pogleduje proti še dobrim živilom, je to njegov problem. Samo njegov problem. In da si ne bi drznil suniti česa iz smetnjakov, postavljenih na zasebnem zemljišču trgovine, kajti imel bo dodatno težavo – zaradi kraje. Doba je pač taka, da se kopamo v preobilju predpisov, sestavljenih negativistično in s filigransko natančnostjo, zapušča pa nas zdrava pamet.

Zavržene tone živil so tegoba sodobne družbe, so se pred časom zavedli v Franciji. Ni ostalo le pri hvalevrednem razmišljanju in političnem opletanju s puhlicami, ampak je socialist Guillaume Garot dosegel, da že danes prehajajo od besed k dejanjem. Politika, ki ima vedno v rokah najpomembnejše škarje in platno, je pred dnevi sprejela amandmaje, po katerih bodo morale trgovine, večje od štiristo kvadratnih metrov, vsa neprodana, a še užitna živila bodisi podariti dobrodelnim organizacijam bodisi nameniti za živali ali kompost. Ukrep je dobronameren in resen, saj čaka kršitelje tudi do dve leti zapora in 75.000 evrov globe. Greh in narobe se je igrati s hrano, so še ne tako dolgo nazaj modro ponavljali naši predniki. Tako so jim narekovale razmere in nič manj zdrava pamet.

Poteza Francije je zgledna: spremeniti družbo na bolje, preobraziti njen odnos do kruha, delovati ob tem prijazneje do sočloveka in okolja, pa tudi ekonomsko manj nespametno, je očitno mogoče samo s pravimi pobudami z vrha. Iniciative od zgoraj so ključne, hierarhični vrh mora biti ozaveščen, da bi bile boljše množice in ne bi bilo najslabše niti spodaj. Ob tem povejmo, da vsak Francoz zavrže po uradnih podatkih v povprečju med 20 in 30 kilogramov živil na leto, sedem kilogramov od tega še popolnoma neodprtih, kar pomeni v denarju tudi do 20 milijard evrov. Za primerjavo: v Sloveniji konča v smeteh, vsaj po podatkih Ekologov brez meja, celo več kot 80 kilogramov na prebivalca.

V družbi, kjer so tudi neumne uradne prepovedi postale splošne zapovedi in smo si v izobilju birokratskih zablod prepovedali celo spoštljivost (do hrane) in dobroto (do sočloveka), zdaj spet z novimi pravilniki, uredbami in zakoni zapovedujemo, kako se od slabega vriniti k boljšemu, tudi k pristnejšim odnosom, človekoljubju. Da bi se vedli odgovorno in etično, bi bili sočutni in solidarni, potrebujemo dokument – črne črke na belem papirju. Pa nas morajo res le še uradni teksti spravljati nazaj k pameti, in to potem, ko so nam jo bili že odvzeli?

Francoska odločitev (sprejeli so jo v okviru zakona o energetski tranziciji) te dni na široko odmeva po Evropi in svetu, medijskega zanimanja je veliko, močna je tudi namera socialista Guillauma Garota, da se po dobljeni bitki doma spusti še v širši boj na tujem. Podobno kot Francozi v Franciji naj bi peticijo proti zavrženi hrani zdaj podpisovali vsi Evropejci ... Upati je, da se bo nabralo dovolj podpisov, čim več in iz čim več držav, kajti le tako se v Bruslju ne bodo mogli delati, da jih ne vidijo – in ne opažajo, kako so smetnjaki prepolni živil, medtem ko je lačnih preveč, tudi otroci so med njimi.

Pred nedavnim me je pretreslo anonimno pričevanje slovenskega šolarja, kako je v šolski jedilnici lačno gledal, a ni smel jesti, ker mu starši niso plačali kosila: da ne bo kosil, mu je jasno in glasno povedala kuharica. Težko si predstavljam, da je možno odreči kruh otroku, brez strašnih občutij sramu že ne. Vsaj za otroke se mora vedno kaj najti ..., čeprav to morda še ne piše na papirju.