Ne le črno in belo

Prodaja slovenskih živilskih podjetij tujcem tako kot prodaja našega največjega trgovca sosedom ni le vroča tema za pregrevanje političnega balona. Je vroča tema tudi za vse, ki resnično hočejo pomagati pokrpati odnose v naši prehranski verigi. Še posebno tiste med živilskimi podjetji, kolikor jih je še v domači lasti, in trgovskimi sistemi.

Največja težava tega krpanja je, da je na obeh straneh preveč samozaverovanosti, ki ne dovoljuje resnega odstopanja od dosedanjih praks. Ključni prodajalci hrane pri nas nič kaj radi ne slišijo, da so za domače dobavitelje nevzdržne razlike, ki jih delajo pri maržah, s katerimi jim zvijajo roke. Ker si to menda lahko privoščijo, saj so ti, s svojimi sicer lahko povsem enakovrednimi izdelki tistim od tujih dobaviteljev, tako ali tako prisiljeni prodajati na domačem trgu. Z blagovnimi znamkami, ki jih večinoma poznamo le pri nas in morda v bližnji okolici, si slovenski živilci pač ne morejo privoščiti zavrnitve že kar nespodobne trgovčeve ponudbe.

Njihova nemoč v pogajanjih ima izvirni greh v premajhni ambicioznosti in aktivnosti, da bi utrdili ugled svojih ključnih blagovnih znamk. Zato tudi ni treba kriviti »grdega« prodajalca, ki z obračunavanjem višjih marž pri, denimo slovenski tablici čokolade, izenači ceno s tisto, po kateri je naprodaj ona od proizvajalca z zaščitnim znakom lila kravice. Ali pa grdo gledat, ali si oni mirno privošči odrezati večji kos zaslužka na račun slovenskega proizvajalca vsaj tako kakovostnih testenin, kot jim jih dobavlja znani italijanski proizvajalec.

Nesposobnost slovenske predelovalne industrije, da bi si še na katerem drugem trgu zagotovila prepoznavnost svojih izdelkov, je tako le voda na mlin »ljubezni« trgovcev do vsega domačega.