Tiskane izdaje
Pred dvema desetletjema smo novinarji, specializirani za zdravje in zdravstvo, z veseljem vedno znova, doma in v tujini, omenjali, da je slovenski zdravstveni sistem edini med potranzicijskimi, ki se je obdržal na trdnih temeljih in te še naprej vztrajno nadgrajeval in utrjeval. Seveda smo poročali tudi o sistemskih anomalijah, o nepravilnostih in korupciji, vključno s tisto, ki je spremljala večkrat revidirano adaptacijo in gradnjo na onkološkem inštitutu.
Marsikatera od teh resničnih zgodb odmeva še danes. Poglejmo novogradnjo onkološkega inštituta in številne peripetije, ki so spremljale njeno sanacijo, zaradi napak v vodovodnem omrežju. Te danes dobivajo pečat v predlogu zdravstvenega ministrstva za kazenski pregon proti izvajalcu, podjetju SCT, ki je v stečaju, in proti nadzorniku, družbi IBE. Isti naročnik in upravljavec, le pod drugim vodstvom, je torej zdaj, ko je sanacija vendarle kolikor toliko nemoteno stekla, ugotovil že dolgo dokazovano, a nikoli na pravem mestu slišano resnico o nepravilnostih pri gradnji in neskrbni opustitvi nadzorstva, ki se kaže v zanemarjeni požarni zaščiti in posledični, na srečo le potencialni ogroženosti bolnikov in zaposlenih. Ugotovitev o anomalijah na onkološkem inštitutu je zelo povedna, saj jo je mogoče razumeti ne samo kot stvarni, ampak tudi kot metaforični kazus, ki odslikava stanje celotnega slovenskega zdravstva. To je v resnični stiski. Tudi ali predvsem zaradi neskrbnega gospodarja, zdravstvene politike, ki se kljub že davno javno prepoznani nuji po celoviti sanaciji in novelaciji prijemov v kadrovski, strukturni, organizacijski in finančni ureditvi sistema na vseh ravneh ne zgane. Čeprav je reforma, prilagojena močno spremenjeni patologiji slovenstva – in posledično povpraševanju po drugačnem naboru zdravstvenih storitev kot pred dvajsetimi in več leti – nujna.
Zdajšnja ureditev dopušča le še krpanje lukenj, ki spominjajo na stare, že ničkolikokrat zašite nogavice, ki s tiščečimi zaplatami navidezno skrivajo težave in zagotavljajo zaščito, toplote ne več, povzročajo pa nove bolečine in se trgajo bistveno hitreje kot prej. Problem je, ker niti glavna šivilja ni vešča svojega dela, saj išče oddaljeno, a nič bolj učinkovito pomoč, ne ozre pa se okrog sebe in ne prisluhne domačemu znanju, ki bi ji lahko postreglo z izkustveno terapijo. Če bi šivanje zaupala tudi njim, bi tako bistveno hitreje in z manj težavami opravili nakopičeno delo, ki presega njeno zmogljivost in védenje.
Te dni so slovenski zdravniki, naveličani brezupnih, v zadnjem času preslišanih poskusov komunikacije in tvornega sodelovanja z resornim ministrstvom in vlado – ta je obljubljala uvrstitev problematike zdravstva med prednostne naloge, dobili pa smo nedopustne čakalne dobe in razmere, ki ne omogočajo več zagotavljanja kakovosti in varnosti – resno začeli razmišljati o ponovitvi stavke izpred dvajsetih let, najdaljše, ki jo je doslej doživela in preživela Slovenija. Kajti naše zdravstvo danes, žal, ni več paradni konj, po katerem bi se zgledovala prenekatera država.
