Tiskane izdaje
Revija Forbes je nemško kanclerko pravkar postavila na drugo mesto najvplivnejših politikov sveta. Angela Merkel je prehitela ameriškega predsednika Baracka Obamo, papeža Frančiška, kitajskega predsednika Xi Jinpinga ter za dobro mero še najbogatejšega zemljana Billa Gatesa. Doma pa zaradi gigantskega navala beguncev le z največjimi težavami išče novo politično in družbeno ravnotežje. V veliki koaliciji danes dogovorjeni poostreni standardi azila naj bi pomagali doseči ta cilj.
Po desetih letih vladavine nihče ne podcenjuje izjemne sposobnosti Angele Merkel za premagovanje tudi najhujših težav in tudi idealizem »Zmogli bomo!« ob prvem navalu beguncev je mogoče razumeti, saj se dediči nacistične diktature zavedajo moralnih dolžnosti do trpečih soljudi. Ker zgodovinski naval ne pojenja in ker številne države EU v njem vidijo predvsem nemški problem, bodo zdaj vse, ki nimajo pravice do azila, poslali domov. A kaj, ko je tudi upravičenih zelo veliko – in jih bo morda še več. Že po Forbesu najvplivnejši zemljan ruski predsednik Vladimir Putin, ki ta čas bombardira Sirijo, lahko vsak trenutek v beg pahne nove milijone, prav tako sirske sosede, ki ječijo pod še veliko večjim begunskim bremenom. Na zelo trhlih nogah je status Afganistana kot varne države in tudi kanclerkina ocena o možnosti hitrega poslabšanja položaja na Balkanu ni čisto iz trte izvita.
»Če bo padla Angela Merkel, bo padla celotna Evropa!« se boji britanski komentator. »Kanclerka je bila varuhinja ureditve po letu 1989, ki je Nemčijo zakoreninila v njenem evropejstvu.« Kanclerka se še drži, varnostne zahteve še vedno zelo nepopolnega sveta pa je do zdaj ignorirala vsa stara celina, in če ne »bomo zmogli«, bomo na koncu vsi plačali visoko ceno. Kako je že dejal stari realist Henry Kissinger? »Če je prvi cilj mir, razumljen kot izogibanje vojni, je mednarodni sistem na milost in nemilost prepuščen svojemu najbolj grobemu članu.«
