(Ne)moralnost nadzornikov

Gotovo so tudi taki primeri, vendar pa velikokrat ljudje radi posplošujemo in zaradi posameznikov po krivem negativno označimo vse druge, ki pa se trudijo opravljati delo nadzornika tako, kot so se zavezali, da ga bodo opravljali. Da je res tako, kaže tudi dejstvo, da so si od začetka leta 2006, ko je Združenje nadzornikov začelo sistematično izobraževanje in podeljevanje potrdil o usposobljenosti za člane nadzornih svetov in upravnih odborov, to znanje pridobili že 1204 ljudje. In da je 314 fizičnih oseb lastnikov Certifikata združenja nadzornikov. To pomeni, da so svoje znanje še poglabljali in ga dokazovali z ustnim preverjanjem pred izpitno komisijo. Pa tudi to, da se število slušateljev še povečuje, kljub temu, da bi nekateri želeli, da bi bilo delo nadzornikov samo še prostovoljno, se pravi skoraj brezplačno.

Res je tudi to, da nekateri nadzorniki niti niso šli skozi tovrstno izobraževanje, temveč so si znanja, ki jih potrebuje nadzornik, pridobivali na položajih, ki so jih imeli ali jih imajo v podjetjih, kjer so zaposleni. Ponavadi so to predsedniki ali direktorji uprav ali drugi vodstveni delavci. Če je podjetje veliko, imajo vodstveni delavci več strokovne notranje pomoči (pravniki, finančna in računovodska služba, kadrovska služba), zato jim že ti strokovnjaki lahko veliko pomagajo. Zato jim osebno kljub vsemu lahko primanjkuje znanj, ki pa jih nadzornik mora imeti. In če se tak človek odloči za sodelovanje kot član ali predsednik nadzornega sveta, bi moralo biti jasno, da za svoje morebitne nepravilne odločitve pri nadziranju delovanja nekega podjetja odgovarja tudi kazensko ali odškodninsko. Moralo bi biti jasno, kajti do zdaj je bilo samo trikrat dokazano nepravilno ravnanje in delovanje nadzornikov. Vendar to število ni tako majhno zato, ker bi bilo delovanje nadzornikov tako brezhibno, temveč ker se ustanove, zadolžene za nadzor, še premalo ukvarjajo z njihovo odgovornostjo. Do zdaj.

Smo v času recesije, a težave v nekaterih podjetjih le niso vezane samo na gospodarsko krizo, temveč tudi na pravilne ali nepravilne poslovne odločitve poslovodne strukture v podjetjih in nadzornih svetih, ki so te poslovodne odločitve dovolile. Ali pa so težave nastale, ker nadzorna struktura ni bila dovolj pozorna pri nadziranju delovanja podjetja, kjer opravljajo nadzorno funkcijo.

Ker pa vsi vedno pogosteje s prstom kažemo na krivce, se tudi nadzorni sveti vedno bolj zavedajo svoje odgovornosti. Niso pripravljeni sodelovati tako, da ne bi vedeli, v kaj se podajajo. Prav tako se pred nastopom svoje funkcije poučijo, in to ne samo na nekajdnevnem izobraževanju. Seveda pri vsem tem veliko štejejo tudi izkušnje, in to dolgotrajne. Zato je vedno več zagovornikov, ki pravijo, da bi morali imeti nadzorniki profesionalno funkcijo, da bi moralo biti to v bistvu njihovo redno delo.
Ob predstavitvi udeležencev osnovnega izobraževanja se je pokazalo, da je bilo med njimi veliko takih, ki so že nadzorniki, in to tudi v podjetjih, ki so v lasti države. Zelo pozitivno je, da se zavedajo svoje odgovornosti in so pripravljeni svoje znanje nadgrajevati in poglabljati.

Če bo tudi novoustanovljena Agencija za upravljanje kapitalskih naložb v lasti države (AUKN) delovala po načelih, ki jih je zapisala in tudi javno prestavila, in če bo v nadzorne svete družb v lasti države delegirala kompetentne nadzornike, bo gotovo razblinila zdajšnji slab sloves države kot slabega gospodarja.

Pa še nekaj na temo vsebin izobraževanja za bodoče ali sedanje nadzornike. Ena izmed vsebin je bila tudi poslovna etika ali moralnost nadzornikov. Vsebina je bila na sporedu zadnji dan, kot predzadnje predavanje. Ko je predavatelj začel predavati, se nam je po obrazih sodeč vsem skupaj zdelo, da vsebina že ne sodi med tako pomembna znanja, ki bi jih moral imeti vsak nadzornik. Nezainteresirano smo zrli v predavatelja in se presedali po sedežih. Pa smo že po prvih minutah zlezli vase. Vedno bolj smo se namreč zavedali pomena moralnosti. Morala namreč nima nič opraviti s pravicami in dolžnostmi. Morala je »le« notranja dolžnost ali zaveza, da si postavljamo in dosegamo cilje, ki so moralno dobri. Da se držimo pravil, običajev in navad, ki si jih je človeštvo postavilo samo. Da smo do svojega dela odgovorni, da upoštevamo vse sprejete kodekse, da delujemo po najboljši vesti, brez slabih namenov. Skratka, da vedno poslujemo, kot je rekel predavatelj, tako, da sebe in druge ljudi vedno jemljemo kot cilj, ne pa kot orodje za lastne ali skupinske interese.

Naj pristavim še kadrovski lonček. Ker delujem na kadrovskem področju, bi izobraževanje na temo moralnosti gotovo uvrstila kot osnovo izobraževanja za vsakega zaposlenega v katerem koli podjetju. Moralna drža vsakega direktorja, vsakega vodje, pa tudi vsakega posameznega zaposlenega, tudi tistega, ki opravlja najpreprostejša opravila, ki so za podjetje prav tako pomembna, bi gotovo pripomogla, da bi bilo takih in drugačnih kriz veliko manj.

Seneka, rimski filozof, politik in dramatik, je nekoč zapisal: »Pregrehe, ki so očitne, so manjše; najbolj nevarne so tiste, ki se skrivajo pod plaščem kreposti.« Naj bo teh čim manj.