Ne pijmo njihove vode

Gradnja Onkološkega inštituta Ljubljana je ogledalo, v katerem sramotno odseva naša družba. Namesto načrtovanih treh so bolnišnico gradili neverjetnih enajst let, namesto predvidenih 22 se je strošek povečal na vrtoglavih 49 milijonov evrov. Vsemogoče napake in oškodovanja so bila ugotovljena že sproti. Pičlih šest let po odprtju je v bleščeči stavbi treba zamenjati vodovod, ker je voda, ki priteče iz njegovih pip, smrtno nevarna. Zamenjati bi ga morali že prej, a postopki so pač takšni, da se ta dela izvajajo šele zdaj. Ali so sedanji slovenski projektanti res tako slabo izobraženi, da ne znajo narisati niti vodovoda za srednje veliko stavbo? Ali je povsem zanič gradbena stroka? Ali pa je tako do konca na psu morala tistih, ki so te posle vodili? Ker absolutno nemoralno je graditi bolnišnice počasi in jih ovijati v drage fasade, pri tem pa se ne meniti za bolnike, za katere zmanjkuje denarja.

Ni res, da krivec za slab vodovod nima imena. Ima ime in moral bi nositi konkretno odgovornost. Dobro desetletje je vse večje zdravstvene gradnje v državi v navezi z uslužbenci ministrstva ob statiranju politikov dobil SCT z Ivanom Zidarjem na čelu. Preprosto je dati podjetje v stečaj in se – kako absurdno – zateči v bolniško posteljo. Ker nikomur v tej državi ni treba z lastnim premoženjem jamčiti za kakovost svojega dela in odločitev, so se včeraj kot šampioni iz temne kleti že pokazali novi gradbinci. Za zamenjavo vodovodnih cevi bodo računali toliko, da bi lahko zgradili tudi povsem novo, bolj preprosto stavbo.

Ni rešitve, dokler ne bo v državi za svoje poteze odgovarjal vsakdo, ne glede na to, iz katerega humusa je pognal. Slovenci so nekoč zmogli vzdrževati eno Udbo, ki je jemala svoj davek, toda njenih neštetih frakcij na »levi« in »desni« ter njihovih medsebojnih bitk zdaj ne zmoremo več. V zdravstvu korupcija najbolj boli. Zaradi nje umiramo.