Ne pomoč, temveč delo

Najbrž ni staršev, ki si ne bi želeli otroku omogočiti boljšega življenja, kot so ga imeli sami. Da bi njihov potomec zrasel v izobraženega mladega človeka z možnostmi za dobro zaposlitev. Najbrž tudi ni staršev, ki se ob tem, da otroku brez pomoči humanitarnih organizacij niti šolske torbe ne morejo oprtati na ramena, ne bi počutili ponižane. In takih mater in očetov, ki so jim stroški, povezani s tem, da njihovi sinovi in hčere sedejo v klopi učenosti, prevelik zalogaj, je veliko več, kot jih je bilo v preteklih letih, opažajo na Rdečem križu in Slovenski karitas.

Nekateri delež krivde pripisujejo novi socialni zakonodaji, zaradi katere je nemalo družin deležnih precej nižjih socialnih transferjev, kot so jih bili vajeni. Če dobivajo socialno pomoč, se jim ta šteje pri izračunu otroških dodatkov, oboje skupaj pri znižanju plačila vrtca in tako naprej. S čimer se večina davkoplačevalcev pravzaprav strinja. Osnovni zamisli nove socialne zakonodaje bi težko kdo prav ostro oporekal, njeni praktični izvedbi pa marsikaj.

Kot drugega »krivca« za slabšanje položaja mnogi navajajo varčevalne ukrepe, ki so marsikoga iz srednjega sloja, kamor so najbolj udarili, potisnili nižje.

Vendar niti socialna zakonodaja niti varčevalni ukrepi ne bi bili pomemben dejavnik, če bi ljudje, ki so zdaj v stiski, imeli službe oziroma bi bilo njihovo delo plačano v skladu z življenjskimi stroški. Če bi imeli možnost s svojim znanjem in sposobnostmi svojim družinam omogočiti dostojno preživetje. Ker mora za to, da nekdo lahko prejema otroške dodatke, nekdo drug ustvarjati prihodek. Odgovornost tistih, ki vodijo državo, ni samo to, da piše dobre in popravi slabe zakone, ampak da ustvarjajo razmere, v katerih bodo starši prihodnost svojim otrokom zagotovili – ne s humanitarno pomočjo, ampak z lastnim delom.