Ne pot, način je vprašanje

Dobro leto dni po ukinitvi koncesionarskega sistema gospodarjenja s slabega četrt milijona hektarjev slovenskih državnih gozdov in po ustanovitvi državnega podjetja za gospodarjenje se je kmetijsko ministrstvo, ki je zagovarjalo in spodbudilo ustanovitev Slovenskih državnih gozdov, na okrogli mizi na sejmu Agra retorično spraševalo, ali smo pri tem na pravi poti. Po dolgih koalicijskih razpravah, ki so zavlekle odločitev o ustanovitvi SiDG in za ustanovitev pustile veliko premalo časa, in po dobrem letu delovanja SiDG je takšno dvomljivo samospraševanje, milo rečeno, neprimerno.

Odločitev o poti je pač bila takšna, kot je bila, in več kot leto dni po tem se o njeni pravilnosti nima več smisla spraševati. Bolj kot o vsebini odločitve bi se zato, da v prihodnje politika ne bi delala podobnih napak, morali spraševati, ali je bil način sprejemanja, predvsem pa uresničevanja ciljev na tej poti dober. Ne pot, način je torej vprašanje.

Na prvo, retorično vprašanje več ali manj vse vpletene strani odgovarjajo pritrjujoče. Pot je bila izbrana, potrjena in zato prava.

Na drugo vprašanje, torej o načinu uresničevanja ciljev na tej poti, pa nobena stran ne more odgovoriti pozitivno in pohvalno, čeprav so to predstavniki ministrstva in SiDG na okrogli mizi poskušali storiti.

Tako pomembne poti, kot je začetek gospodarjenja z državnimi gozdovi z ustanovitvijo lastnega, državnega podjetja, se ne bi smelo začeti z nebogljenim nedonošenčkom, kar je družba Slovenski državni gozdovi takoj po ustanovitvi nedvomno bila. S četrtino predvidenega števila zaposlenih, z nedelujočim informacijskim sistemom, brez izkušenj pri oddajanju gozdarskih del izbranim izvajalcem in brez utečenih načinov prodaje lesa zainteresiranim predelovalcem je ta nedonošenček vnesel zmedo v prej utečene procese in povzročil tudi resne posledice: zaradi spremenjenega načina oddajanja del v gozdu in zaradi dampinških cen storitev, ki jim država ni postavila spodnje sprejemljive meje, je v zadnjem letu propadlo kar nekaj večjih gozdarskih podjetij, nekdanjih koncesionarjev. Na nekaterih območjih izvajalci raje za normalno ceno delajo v drugih, tudi cerkvenih gozdovih, zato SiDG ponekod ne more dobiti izvajalcev. Zaradi dolgih postopkov javnega naročanja so se žarišča podlubnikov v državnih gozdovih v tem času veliko dalj časa kot sicer širila in uničila veliko več lesa, kot bi ga sicer. Lesnopredelovalna industrija je torej morala najprej preživeti zmedo in zamude pri razdeljevanju količin lesa, zdaj pa še skrito podražitev in še bi lahko naštevali.

Zdaj se na podlagi zbranih izkušenj in ugotovljenih posledic nepravilnosti počasi odkrivajo, pišejo se novi pravilniki, ki jih odpravljajo, zadeve se utirjajo v normalne kolesnice, toda škoda je že bila storjena. Zato priporočilo politiki za morebitne prihodnje podobne podvige: ne samo poti, tudi načine je treba določiti vnaprej. Kirurgi se nikoli ne učijo operirati na živih ljudeh.