Ne pozabiti, ukrepati

Slabega četrt stoletja je minilo od takrat, ko je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) homoseksualnost umaknila s seznama psihiatričnih obolenj. Čeprav se to danes zdi skorajda neverjetno, je čudenje, resnici na ljubo, odveč. Stigma in diskriminacija, povezani s homofobijo, sta še vedno vtkani v vedenjske vzorce sodobne družbe, ki se resda pokažejo bistveno redkeje kot včasih, izkoreninjeni pa vendarle še niso. Podobno sta tudi hiv oziroma aids na seznamu obolenj, ki ne le da niso več usodna, ampak so se zaradi novih znanstvenoraziskovalnih orodij, ki jih je v zadnjem času dobila v roke medicina, umestila med dobro obvladljive kronične bolezni.

A pri vseh spodbudnih rezultatih in obetavnih rešitvah se, kot po nekakšni nevzdržno sprevrženi logiki, vedno pojavi vsaj kakšen »ampak« ali »če«. Nekaj pogojevalnega, vedno znova odvisnega od posameznikove ozaveščenosti, zmogljivosti in hotenja. Kot bi si človeštvo vedno znova hotelo dokazati, da pravljice v resničnem življenju ne obstajajo – in da tako tudi ponujena možnost zamejitve grozljivih razsežnosti nečesa uničujočega, življenje in dih jemajočega, ni zadosten razlog, da bi si človek zaščitno ravnanje vtisnil v srce in spomin in ga uporabljal kot nekaj osebno in tudi civilizacijsko samoumevnega.

Danes je znano, da ima en sam človek s hivom v svojem organizmu več virusov kot vsi, ki jih zaradi hiva zdravijo, kajti po zaslugi zdravljenja se možnost prenosa virusa človeške imunske pomanjkljivosti zmanjša za več kot 90 odstotkov. Med osebami s hivom pa je veliko takih, ki tega ne vedo in se kljub védenju o hipotetični možnosti okužbe – bodisi zaradi tveganega spolnega odnosa, neprofesionalno opravljenega tetoviranja ali pa snifa, ki si ga je »privoščil« le enkrat v življenju – ne odločijo za testiranje. S tem ne ogrožajo le svojega življenja, ampak tudi življenja drugih, svojega spolnega partnerja ali partnerjev.

Po najnovejših podatkih Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) je Evropa lani doživela največji porast hiva od 80. let, ko se je začelo dosledno evidentiranje teh obolenj. Naraščanje te epidemije, ki se kaže v več kot 142.000 na novo postavljenih diagnozah hiva samo na starocelinskem delu globusa, se razplamteva na račun vzhodnega dela evropske regije. Pretežni del bolezenskega bremena na svoja pleča prevzemajo moški, ki imajo spolne odnose z moškimi.

Zato je aroganca v smislu netestiranja nedopustna – zlasti če vemo, da je pri nas ta možnost na voljo brezplačno, anonimnost je zagotovljena, testirati se je mogoče na infekcijski kliniki, tudi pri osebnem oziroma družinskem zdravniku, prav tako v skupnostih, kjer se srečujejo posamezniki, najbolj izpostavljeni možnosti okužbe. Ne bi se smeli odpovedovati nečemu, kar je na voljo, brezplačno in anonimno, in kar lahko marsikomu reši življenje.

Res je, da je v genotipski spomin vgrajena pozaba strahu in nemoči, ki sta sledila prvim primerom aidsa. Vendar ne kaže pozabiti na ključno prednost sodobnih prijemov v medicini: mogoče in treba je ukrepati.

Za dodatno spodbudo in brisanje dvomov je zagotovo lahko v veliko pomoč še vedno kultni film Philadelphia z izvrstnima Tomom Hanksom in Denzlom Washingtonom.