Ne svetilnik, 
ne na vrhu sveta

Niti domneve, da bi zaradi morebitnega padca (zlasti) pokojninske reforme lahko še pred koncem mandata ponudil odstop, ni čisto jasno potrdil. Kljub temu ima današnje dogajanje pomemben političen kontekst in sporočilo.

Vse bolj je namreč jasno, da so bila svarila pred popolno blokado države utemeljena. Vladna četverica je sicer sklenila koalicijski »pakt iz Vile Podrožnik«, toda nepomirljivih medsebojnih nasprotij s tem ni odpravila. Vsaka odločitev se še vedno najprej zatakne v navzkrižju interesov vladnih strank. Za nekatere – med njimi je seveda na prvem mestu gradnja šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj – kompromisov sploh ne bo mogoče skleniti. Tiste pa, o katerih se koalicijska četverica poenoti, v parlamentu čaka opozicija. Upanje na spremembe ustave, volilnih in referendumskih pravil igre, torej na vse tiste odločitve, za katere je potrebna dvetretjinska večina, je – kakor kaže ravnanje Janševe SDS – v tem mandatu že vnaprej pokopano. In kot zadnje, ultimativno sito so na koncu te verige še sindikati in druge interesne skupine z grožnjo referenduma. Vladi zato grozi, da na dobri polovici dejansko konča mandat in do volitev opravlja le še tekoče posle.

V teh okoliščinah lahko Pahorjevo današnjo napoved, da bo vlada do konca leta poskušala spraviti skozi labirint odločanja 27 ukrepov, tudi spremembe zdravstvenega sistema, razumemo na več načinov. Kot drznost, naivnost, pomanjkanje občutka za politično realnost? Prej kot začetek zgodnje referendumske kampanje za pokojninsko reformo. Kot zadnji resni poskus, da vlada mandat konča s seznamom, na katerem med dosežki ne bosta le arbitražni sporazum s Hrvaško in ureditev statusa izbrisanih. In hkrati sporočilo, kaj je vlada želela narediti, pa – ne le po lastni krivdi – ne bo.

Da se je premier oglasil prav v državnem svetu, tudi ni presenečenje; v njem so namreč predstavniki sindikatov, ki trenutno sodijo med najhujše nasprotnike reform in ki – zaradi morebitnega padca »pokojninskega« referenduma – v resnici lahko vržejo Pahorjevo vlado. Poleg tega se je državni svet, ki bi mu, če bi vlada imela zadostno večino, verjetno grozila celo ukinitev, z možnostjo veta že nekajkrat izkazal tudi za močno politično orožje.

Predvsem pa je Pahor danes nagovoril javnost. Povedal je, da v to, kar počne, verjame, kljub omajanemu ugledu in nezaupanju javnosti. Povedal je tudi, da za drastičen padec vlade v očeh državljanov še vedno krivi predvsem krizo in »nepopularne ukrepe«, ne pa morda počasnega odločanja, političnega kanibalizma koalicije ali rušilne logike opozicije. In znova je nakazal, da vlada še ni obupala in da bo zato sam svojo politično usodo vezal na uspeh reform – četudi se ni čisto jasno izrekel, kdaj bo to storil in kako. Kar potrjuje, da bo vlada poskušala odločanje na referendumih vsebinsko čim bolj ločiti od glasovanja o zaupnici vladi; to je namreč edina možnost, da katerega tudi dobi.

Pahor in vlada – spet pozno – poskušata prebiti blokado odločanja, saj država leta in pol paralize ne bi preživela brez usodnih posledic. Še sreča, da je napihnjene ideje o svetilniku in poti na vrh sveta že zdavnaj prebolela.