Nebeška strategija

V ponedeljek predstavljena evropska letalska strategija je mejnik v spodbujanju evropskega gospodarstva, ocenjujejo v bruseljski palači Berlaymont, kjer domuje Evropska komisija. Neenotni deležniki v letalski industriji se strinjajo (le) v dejstvu, da je strategija premalo konkretna, da ne prinaša rešitev, zakonskih predlogov.

Ponavadi gledajo prevozniki, upravljalci letališč in kontrolorji na letalski trg vsak s svojimi očmi. Če tem trem dodamo še zaposlene in potnike, je kakofonija interesov znatna. V EK želijo, da (p)ostane Evropa v letalstvu vodilna na globalni ravni, da v zraku in na tleh ne bo omejitev, da standardi glede varnosti, varovanja okolja, socialnih vprašanj in pravic potnikov ostanejo visoki, cene prevozov pa čim bolj sprejemljive ter končno, da industrija ob novih naložbah tudi tehnološko napreduje.

Vodilno vlogo evropskih prevoznikov najbolj ogrožajo tekmeci iz Zaliva, ki spodbujeni z naftnim bogastvom na veliko kupujejo nova letala, a tudi evropske letalske družbe – zaenkrat največ do 49 odstotkov: Alitalia, Air Berlin, Air Serbia. Na domnevno nelojalno konkurenco zaradi, če ne ravno državne, pa vsaj paradržavne pomoči (bogatih naftnih šejkov) so komisarko Bulčevo začeli veliki prevozniki opozarjati takoj ob nastopu mandata. Vrste so strnili siceršnji tekmeci, mrežni in nizkocenski prevozniki, Lufthansa in Ryanair, na primer.

Po obisku zalivskih dežel je komisarka oznanila, da vse očitno ni črno-belo, strategija pa opozarja, da imajo velike pristojnosti še vedno države članice. V EU se verjetno ne dogaja, da prevozniki ne bi plačevali pristojbin na letališčih – ker bi letališke uprave takoj zasegle letala – se pa zato v Beogradu, na primer, sprašujejo, ali dejstvo, da je Air Serbia dolžnik glavnega letališča v državi, ker menda sploh nič ne plačuje, ne pomeni, da gre za državno pomoč?

Nasprotja med letališkimi upravami in prevozniki o pristojbinah – in obkladanje z monopoli – so stara kot letalstvo samo. Enotno evropsko nebo (SES) je strateški cilj EU že desetletja, ko pa je lani še Barrosova komisija skušala uresničiti prenovljeno uredbo SES II+ je takoj dobila za vrat kontrolorje letenja, ki svojih vrtičkov nočejo ne prepustiti ne združiti. Čeprav prevozniki trdijo, da razdrobljenost evropskega zračnega prostora in infrastrukture letno poviša stroške za pet milijard evrov, povzroča zamude in proizvede 8,1 milijon ton nepotrebnih ogljikovih izpuhov. Žrtve so okolje in potniki.

Zaposlenci po drugi strani opozarjajo po njihovem na za letalstvo povsem nesprejemljive oblike zaposlovanja, kot so izločanje dejavnosti (outsourcing v nekaterih službah zračne kontrole, na primer), delo prek zaposlitvenih agencij, začasne pogodbe, lažne samozaposlitve, podizvajalske pogodbe. Premalo znana krona nesprejemljivosti pa je plačevanje mladih pilotov, da sploh lahko letijo in tako pridobijo nujne izkušnje za redno opravljanje poklica.