Nebodigatreba

Denarja 
za kampanjo ni.
 Od tod tolikšen pritisk na televizijska soočenja.

Objavljeno
10. november 2011 19.46
Posodobljeno
10. november 2011 19.52
Klara Škrinjar, notranja politika
Klara Škrinjar, notranja politika
»Soočenja na RTVS po 14. 11. Do takrat le redne informativne oddaje. Uredniki izbirajo goste. A zakona ne smejo kršiti...« Tako generalni direktor Marko Filli na twitterju salomonsko o polemiki o pravilih volilne tekme. V času predvolilne kampanje mediji namreč sprejmejo posebna pravila, s katerimi določijo pokrivanje volitev. Na televiziji, denimo, so temu namenjene posebne volilne oddaje, ne pa tudi vse druge. A kot kaže, bodo tokrat prav te tiste, ki bodo imele odločilen vpliv.

Umazani kampanji in razkrivanju skritih dokumentov doslej še nismo bili priča. In ji verjetno, zaradi pomanjkanja časa, tudi ne bomo. Nameni bi bili preočitni. Zato lahko razumemo letošnjo kampanjo kot netradicionalno. Večinoma se je preselila na splet, družabna omrežja in klepetalnice. Stranke pač nimajo denarja, in to je najcenejša komunikacijska strategija. Od tod tudi tolikšen pritisk na televizijska predvolilna soočenja. Dodatni pomen jim daje še ena posebnost letošnjih volitev – novinci. V vlogah, za katere se potegujejo, jih ne poznamo, zato jih bomo večinoma presojali prav po njihovih televizijskih nastopih. Tega se zavedajo tudi sami. Zato letos velja – če me ni na televiziji, me tudi na volitvah ni.

Nekatere poteze nacionalke so zato razumne. Denimo ta, da bo zadnji dve soočenji pripravila nekoliko drugače kot doslej: v predzadnjem bo združila vse kandidate, ki po javnomnenjskih anketah ne presegajo parlamentarnega praga, v zadnjem pa vse, ki ga presegajo. Vsa preostala soočanja bo pripravila tako kot doslej: parlamentarne in neparlamentarne stranke ločeno. Vsaka drugačna odločitev bi bila z vidika uredniške avtonomije in profesionalne vzdržnosti ter zaradi javnega interesa in pravice javnosti do obveščenosti nerazumna.

Zdi se, da je RTV ob vsakih volitvah žrtev političnih interesov, namesto da bi bil sluga javnim. Zdaj tudi interesov tistih, ki so jih sicer polna usta o svobodi medijev. LDS, Zares in SNS je tako združil menda pristranski javni servis, in zaradi zlorabe, če že ne kršitev zakonodaje, mu žugajo celo z inšpektoratom. Očitno v tej državi, ne glede na »Politiko«, medijska svoboda deluje po metodi Moja politika – moja televizija. A vendar ne gre mimo opazke, da je RTV žrtev tudi lastnih ekonomskih težav in nizke gledanosti.

Kajti: alarm, ki je nastal okoli vsega tega, bi bil verjetno preslišan, če nekatere odločitve ne bi bile sprejete tako pozno. Hrup, ki se je dvignil okoli oddaje, ki je bila na sporedu sinoči – in ki je uradno redna informativna, izzvenela pa je povsem predvolilno –, je nastal prav zaradi nepotrebnih odločitev. Zato je v celotni zgodbi pravi nebodijetreba. In ker javnosti ne zanimajo formalnosti, kot so pravila za medije v času volitev, in ker jih politika, očitno vsaka, razume v sozvočju trenutnih okoliščin in ker ob vsem tem predpostavljamo, da živimo v pravni državi – mora novinarstvo vendarle postati družbeno odgovorno. Do vseh vpletenih, z javnostjo na čelu.