Nedotakljivi Marko

Odzivi ljudi na novico o legalizaciji gradnje nekdanjega predsednika uprave Vzajemne Marka Jakliča v Selu nad Polhovim Gradcem so pričakovano ogorčeni. Državljani takšen primer razumejo kot kronski dokaz teorije o sloju nedotakljivih, kasti privilegiranih, za katere v tej državi pravila in zakoni ne veljajo. Da obstaja skupina ljudi, ki jih roka pravice ne doseže.

Seveda se spomnijo prizora, ko so stroji po navodilu inšpektorjev pred dvema letoma brez milosti porušili hiško Branka Kuzmiča v Ribčevem Lazu pri Bohinju, ki je tam stala 30 let, ni bila v napoto nikomur, brez nje pa je Kuzmič postal brezdomec.

Prav v dneh, ko smo proučevali komaj verjetne, skoraj absurdne zaplete pri poskusih gradbene inšpekcije za odstranitev črne gradnje na eni strani in spretna prizadevanja Marka Jakliča za legalizacijo svoje razkošne hiše z bazenom na drugi, smo izvedeli, da je padla še ena od tožb Vzajemne proti nekdanjemu predsedniku uprave.

Višje sodišče je namreč razveljavilo sodbo, v kateri je Vzajemna dokazala Jakličevo oškodovanje družbe v višini 360.000 evrov, skupaj s članom uprave Francem Henigmanom. Prvostopenjsko sodišče je junija 2013 presodilo, da plačevanje računov, ki večkrat presegajo vrednost danih storitev, ni ravno zgled ravnanja v dobro družbe in ne ustreza pravilom poslovodne stroke, višje sodišče pa je Jakliču in Henigmanu v prid sklenilo, da je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo, da primer še ni zastaral.

Le nekaj tednov prej je sodnik ljubljanskega okrajnega sodišča Jakliča in Henigmana oprostil obtožbe o zlorabi položaja in pranju denarja v poslih z informacijsko tehnologijo Vzajemne. Dobrega pol milijona evrov preveč plačanih storitev naj bi prek več deset fiktivnih poslov končalo na računu podjetja M-Kontakt, čigar lastnik je bil Jaklič, denar pa naj bi se pozneje prelil v nepremičnine na Korčuli.

Sodnik je v izreku sodbe dejal, da so v obtožnici kazniva dejanja natančno navedena in da so bili vsi dokazi zakonito pridobljeni, vendar tožilstvu ni uspelo dokazati krivde obtoženih za kaznivo dejanje zlorabe položaja. S tem pa se je kot hiša iz kart zrušila še obtožba o pranju denarja, je bil slikovit sodnik.

Tako pravosodje, ki nekaterim nikakor ne more dokazati korupcije (če ne gre drugače, v zadevo na koncu poseže ustavno sodišče), kot gradbena inšpekcija, ki več let nemočno opazuje razkošno »sušilnico sadja« družine Türk s prekrasnim pogledom na soline, dajeta vtis, da nista v službi reda in pravice, ampak v službi varstva privilegijev kaste nedotakljivih.

Eden od temeljev delovanja pravne države je popolno zaupanje javnosti v neodvisno delovanje pravosodnega sistema, je v eni odločbi zapisal sodni svet Republike Slovenije. Opisani primeri, pravno pravilni ali ne, tega zaupanja nikakor ne krepijo.