Nedotakljivi

Nekoliko nedržavotvorno se zdi pisati o razrešitvah slovenskih veleposlanikov in razlogih zanje v času, ko slovenska diplomacija preživlja eno najhujših kriz v svoji zgodovini. Krizo, ki nas lahko stane del ozemlja v Piranskem zalivu, kar je po definiciji najhujša izguba nacionalnega interesa sploh. Pa vendar, močnejšo spodbudo za premislek o delovanju slovenske diplomacije in zunanje politike si je težko zamisliti.

Vse se začne in konča z ljudmi, profesionalci, in to še toliko bolj velja v diplomaciji, kjer so osebni stiki, geste in dejanja najpomembnejši. Diplomacija je zato obrt, ki se je ni mogoče naučiti hitro, opozarjajo sodelujoči. Gre za številne malenkosti, majhne geste, odtenke v izjavah, ravnanju. Subtilna sporočila, ki jih je treba znati razumeti.

Zato »karierni« diplomati gradijo svojo »kariero« v dolgih letih službovanja na različnih položajih diplomatskega aparata in se počasi prebijajo po hierarhiji navzgor. Na vrh piramide pride le nekaj najboljših in ti postanejo veleposlaniki, ambasadorji svojih držav, ugledni, modri, izkušeni ljudje, prekaljeni in preizkušeni. Le izjemoma država za veleposlanika postavi človeka od zunaj, kakšnega uspešnega poslovneža ali dolgoletnega politika, in ga podpore z dobro delujočim aparatom profesionalcev, ki skrbijo, da ne gre nič narobe.

Tako bi bilo v idealnem svetu, v realnosti pa seveda ni tako. V Sloveniji že ne. Prerivanje za ugledna in dobro plačana mesta v tujini nikoli ne ostane popolnoma v ozadju, zato si lahko predstavljamo, kako naporno je lahko komolčenje za te položaje. Ne le brezobzirni karierizem, na delu je še »negativna selekcija«, ki jo sicer zaznamo na vsakem področju. Od fakultet, kjer profesorji za asistente nastavljajo pridne poslušne mravljice, medtem ko odlične študente odrivajo (ker jim predstavljajo grožnjo), do javne uprave, kjer se visoko cenita povprečnost in ubogljivost.

Ko smo preverjali ozadje nekaterih razrešitev slovenskih veleposlanikov, spodbujeni z zadnjo afero veleposlanice v Parizu, smo ugotovili, da večina problematičnih veleposlanikov (od tistih primerov, ki smo jih pregledali) svoje kariere ni zgradila v aparatu slovenskega zunanjega ministrstva, ampak so ubrali takšno ali drugačno bližnjico. Navadno prek politike, ki jim je odprla zanje sicer nikoli dosegljiva vrata v ambasadorske rezidence.

Lahko gre seveda za naključje, za dejstvo, ki ga bodo karierni diplomati navajali sebi v prid, ko bodo prihodnjič protestirali proti političnim padalcem v hierarhijo slovenskega diplomatskega aparata. Morda je zgolj funkcija tista, ki človeku stopi v glavo, da pozabi, za kaj je pravzaprav prišel na diplomatsko misijo. Pozabi, da v tujini ni zato, da izkorišča (in zlorablja) vse ugodnosti svojega visokega položaja.

Žal zdaj v krizi z arbitražo najbolj brutalno spoznavamo, do kakšne katastrofe lahko privedejo številni drobni koraki klientelizma, karierizma in politikanstva. Žrtvovanja profesionalizma v zameno za osebne ali politične koristi. Jih bo izučilo? Po odzivih ministra sodeč lekcije še niso vzeli.