Negotova prihodnost

Za mnoge je RTVS edini informacijski servis, zato ni vseeno, 
kdo jo vodi.

Objavljeno
12. januar 2017 17.16
lvu/fantek s piscalko
Sonja Merljak
Sonja Merljak
Pred nacionalko so pomembni tedni. Najprej bodo programski svetniki izbirali varuha pravic gledalcev in poslušalcev, nato še generalnega direktorja. Prijave na oba razpisa kažejo, da javnega zavoda posebnega kulturnega in nacionalnega pomena v službi vseh državljanov in skupnosti vsi ne jemljejo enako resno, zato je toliko bolj pomembno, da to počno vsaj svetniki.

Na razpis za najpomembnejšo funkcijo, to je za generalnega direktorja, je prispelo pet vlog, od tega dve nepopolni, resna kandidata pa naj bi bila predvsem sedanji vršilec dolžnosti Marko Filli in nekdanji minister za kulturo v vladi Alenke Bratušek Uroš Grilc. Marku Filliju v škodo govori, da je prvi človek nacionalke že šest let, v tem času pa RTV ni dosegla pričakovanega preboja, Urošu Grilcu pa, da je kot nekdanji politik kontaminiran. Vodenje RTV je sicer poslovna funkcija, a generalni direktor se obda s svojimi ljudmi, ti pa vplivajo na program.

Kljub temu se zdi, da Grilcu kaže malenkost bolje. V njem vidijo človeka, ki bo, tako vsaj upajo, spet začel vlagati v vsebino, ne le v zidove. Filliju namreč očitajo prav to: da je varčeval pri vsebini in vlagal v zidove. Pred kratkim se je tako, denimo, bistveno spremenila priljubljena oddaja Tarča, in to malo po tistem, ko so njeni sodelavci po večmesečnem preiskovalnem delu razkrili nepravilnosti pri javnem naročanju v zdravstvu. V Fillijevem mandatu so se obenem razbohotile pogovorne oddaje, ki so produkcijsko manj zahtevne in cenejše.

Televizija ter njen starejši brat radio in mlajši brat MMC lahko javnost učijo, razsvetljujejo, celo navdihujejo, predvsem pa pomagajo v boju proti nevednosti, nestrpnosti in brezbrižnosti. To je še posebno pomembno v času padajočih časopisnih naklad, odpuščanja novinarjev, v času, ko po svetu kot po tekočem traku ugašajo kredibilni tiskani mediji in se porajajo lažni spletni portali. Javna RTV (p)ostaja za mnoge državljane edini informacijski servis že zato, ker ji je obstoj zakonsko zagotovljen z naročnino, ki jo mora vsakdo plačevati.

Toliko bolj je pomembno, kdo jo bo vodil in koga bo postavil na ključna direktorska in uredniška mesta.
Tudi RTV se spopada s finančnimi težavami. Naročnina, ki bi jo nekateri najraje ukinili, se najbrž ne bo povečala, oglasni prihodki padajo, za povrhu vsega pa si konkurenca prizadeva, da jih na javni RTV sploh ne bi bilo.

Nacionalka je lani morala zaposliti nove sodelavce, obenem se ji obeta sprostitev varčevalnih ukrepov. Novi generalni direktor bo moral zato znati ravnati z denarjem. Imeti bo moral vizijo, postaviti bo moral prioritete in sprejeti bo moral pomembne odločitve: čemu se bo odpovedal, da bo lahko ohranil vitalne dele hiše, ki nikoli ni imela prav posebne sreče z direktorji. Javna RTV potrebuje temeljite strukturne spremembe, s katerimi bi morda lahko preprečili nadaljnje dušenje na zmernem ognju, ki nikamor ne pelje, kot sedanje razmere slikovito opisujejo poznavalci. Samo tako bo lahko nacionalka v prihodnosti državljanom korektno zagotavljala informacije, ki so v svetu lažnih novic ključne za demokracijo.