Negotovost največje

Najprej dve dejstvi o slovenskem javnem sektorju: delež zaposlenih v njem se je glede na vso delovno silo v državi v preteklih letih sicer povečal, a če ga primerjamo z drugimi državami, nikakor ni mogoče reči, da so se javni uslužbenci razbohotili čez vso mero. Nasprotno. Smo v povprečju, najobilnejši javni sektor pa imajo v nekaterih nordijskih državah, na Danskem, Norveškem in Švedskem.

Prav je, da s(m)o vsi v državi ustrezno plačani in nagrajeni, tudi direktorji v javnem sektorju. Plačni sistem mora biti takšen, da zaposlene motivira, jih ustrezno oceni in meri tudi njihovo učinkovitost. Nekateri se pri tem sicer sprašujejo, kakšna bi ta bila, če se ne bi merila pod varnim državnim okriljem, ampak na temelju zahtev neizprosnega trga.

Visoka gospodarska rast in napovedani proračunski presežki v prihodnjih dveh letih bodo gotovo pomembno vplivali na plačne apetite javnega sektorja v prihodnje, šibka vlada in predvolilni čas pa bosta vplivala predvsem na to, da se bodo množile ad hoc in parcialne rešitve. Da bi koalicija pred volitvami zagrizla v (pre)trd oreh celovite reforme plačnega sistema javnega sektorja, ni mogoče realno pričakovati.

Današnja odločitev vlade, da (še) ne bo odločala o zvišanju plač direktorjev v javnem sektorju, potrjuje ocene, da se koalicija, posebno njen največji člen, stranka SMC, počuti negotovo. Upravičeno, saj jo po zadnjih javnomnenjskih raziskavah prehitevajo tako po levi kot po desni, tako SD kot SDS, volivci so bolj kot SMC naklonjeni Levici in NSi. Zato Danes ni prav nič pomagalo pojasnjevanje pristojnega ministrstva, da so bile plače direktorjev v javnem sektorju v preteklih letih pogosto izpostavljene varčevalnim ukrepom ter da zanje ne velja sistem napredovanja in dodeljevanja dodatkov kot za preostale javne uslužbence. V SMC so pač ocenili, da bi s povišanjem plač tistih, ki so že tako ali tako plačani najbolje, več glasov volivcev izgubili kot pridobili.