Negotovost za bruce

Skoraj zagotovo v vsem obdobju slovenske države pred nobenim študijskim letom še ni bilo čutiti tolikšne negotovosti in tudi zelo otipljivega strahu kot pred tem, ki se začenja jutri.

Visoko šolstvo je očitno predolgo verjelo, da ga avtonomija in pomen, ki ga imajo njegove dejavnosti za usodo države, varujeta pred najbolj uničujočimi učinki Zujfa. Streznitev je prišla nenadno in od tega si še ni opomoglo.

Tako so akademije in fakultete nove in dosedanje študente, ki bodo v tem študijskem letu tudi prvič množično vstopali v zaključni letnik drugostopenjskega bolonjskega študija, po eni strani dočakale pripravljene, po drugi pa marsikje še ne vedo, kateri del razpisanega programa bodo lahko kakovostno izvedli in pri katerem se jim morda nerešljivo zatakne.

Jutri verjetno še na nobeni visokošolski instituciji, ki so praznično, kot se spodobi, sprejemale bruce, ne bo videti tistih razpok, ki so jim jih zadali omenjeni varčevalni ukrepi. A razpoke so, sodeč po dosedanjem poročanju visokošolskih predstavnikov, skoraj povsod in marsikje menda tudi že tako globoke, da lahko malo večji potres povzroči rušenje. Ponekod menda niti ni potreben potres, saj se je – kljub nedavnemu zagotavljanju ministra Žiga Turka, da visokošolskih stečajev ne bo – rušilni proces že začel.

Bruci, od katerih so mnogi že v pridobitev tega statusa vložili veliko truda, pa si seveda povsod zaslužijo kakovosten študij in evropsko primerljive diplome. Kdo bo zbral pogum in jim povedal, da teh na številnih programih ne bo, da so novince in vse druge študente pričakale Potemkinove vasi? Nekdo bo vsekakor moral prevzeti odgovornost za ogroženo prihodnost.