Neizmerno je jokala

Kje mora biti novinar, da bi izvedel največ, je včasih zapleteno vprašanje. Ko se je zaiskrilo med opozicijskim predsednikom odbora za obrambo Žanom Mahničem (SDS) in vladno poslanko Eriko Dekleva (SMC) ob dilemi, ali bi dodatni denar za reševanje socialne stiske vojakov lahko odvzeli socialnemu sistemu, sem le nekaj metrov stran govoril s predsednikom zbora Milanom Brglezom o povsem drugih rečeh. Še malo prej je Dekleva, ki je sedela kakšen meter pred menoj, strokovno sodelavko spraševala, kaj pomeni Mahničevo dopolnilo, in Mahnič ji je prišel celo neuradno pojasnit napako, ki se mu je pri pripravi pripetila.

A če ne bi v napačnem trenutku odšel ven, ne bi videl, kako hudo je poslanko pretreslo, ko sta o tem dopolnilu še javno polemizirala, in ji je Mahnič zabrusil, da manipulira, in ob tem namignil na poslankine izjave o lačnih šolarjih, ki jih ZL objavlja, da bi jo diskreditirali. Najprej sem spregledal, da v velikem in praznem preddverju jokajočo poslanko objema in tolaži strokovna sodelavka. Brglez je šel pomagat. Sam sem obstal. Pomislil sem, da je Deklevi kdo umrl. Poslanci imajo kdaj pravico do zasebnosti tudi v državnem zboru. Do miru pred novinarji. »Videl sem Eriko Deklevo, ki je po hodniku neizmerno jokala in jo je predsednik miril,« je Matjaž Han (SD) pozneje opisal, kar je sam videl.

Vrnil sem se v dvorano, kjer je odbor za obrambo še vedno razpravljal o obrambnem proračunu, in tam vprašal, ali se je kaj dramatičnega zgodilo. Odgovori so bili, da običajna prerekanja. Ko sem povedal, da Dekleva zunaj precej joka, so bili odziv le začudeni pogledi.

Ali o joku in solzah smemo pisati? Ne bi, če vodja poslanske skupine SMC Simona Kustec Lipicer od predsednika državnega zbora zaradi dogodkov, ki so jok sprožili, včeraj ne bi zahtevala, da naj preveri razvrednotenje, poniževanje in vse elemente mobinga, ki jih izvaja predsednik odbora. Žana Mahniča ni takoj imenovala. Niti Združene levice ne, ki v propagandne namene objavlja poslankine ne najbolj spretne izjave o lačnih otrocih. Kustec Lipicerjeva je pripomnila, da noče povedati, kaj si kot ženska misli o napadih prepotentnih moških, ki imajo težave sami s seboj. In s tem izrekla, kaj misli.

Seveda ni šlo za moške in ženske. Zagotovo pa za brezkompromisen politični spopad, kjer se poskuša izrabiti vsaka napaka nasprotnika. Bolj ko se bodo bližale volitve, ostrejši bo in v njem so vsi: SMC, SDS, Desus, ZL, SD, NSi.

Vprašanje je le, kdo je bolj prefinjen in kdo, če bo šel predaleč, bo dobil po prstih. Jok Dekleve zanesljivo ni bil zaigran, čeprav to, kar se ji je zgodilo, ni najhujša stvar v zgodovini države. Kdo bo celo zamahnil z roko, češ, ženske in moški, pač. V politiki je bolj običajen moški protiudarec. Torej tisto, kar je storil Žan Mahnič v obrambo svojega dopolnila ali Kustec Lipicerjeva, ki zdaj nadvse odločno brani svojo poslanko.

Na nekaj pa ta jok opozarja: vsi, tudi poslanci, smo le ljudje in lahko zelo boli.