Nekaj vmes Evropa

Ukrajina je pred »pravo vojno« z Rusijo. »Mislim, da že pripravljajo ofenzivo,« je v najnovejšem intervjuju za BBC izjavil ukrajinski predsednik Petro Porošenko. Podobno alarmantno se je že pred tem in še pred zasedanjem zunanjih ministrov Nata v turški Antaliji odzvala baltska trojica, ki je skupaj s Poljsko od zavezništva zahtevala, naj na njihovem ozemlju zaradi ruske nevarnosti takoj namesti še več svojih vojakov in oborožitve. Rotirajoče hitre sile, ki jih je Nato obljubil lani jeseni, jim očitno niso dovolj. Oni bi permanentno imeli, tako je bilo razumeti poziv, kar celo Natovo brigado, ki ponavadi šteje od tri tisoč do pet tisoč mož, ki pa je zavezništvo zaradi še vedno veljavnih sporazumov z Rusijo ne more kar tako namestiti.

Pritisk je bil zelo velik in logično je bilo pričakovati, da bodo Američani, ki so bili v kijevski krizi od samega začetka »spiritus agens« zaostrovanja s Putinom, ker si ta upa nekaj, »kar mu ne pripada več«, spretno izkoristili to »varnostno vnemo« vzhodnoevropejk in kljub zadržanosti večine »starih« članic EU in Nata še povečali pritisk na Rusijo. A se je v Antaliji zgodilo točno nasprotno.

Ameriški zunanji minister John Kerry, ki je v Turčijo dopotoval iz Sočija, kjer se je menda zelo prijateljsko pogovarjal z Lavrovom in Putinom, je zaveznice seznanil, da je Moskva v zadnjih šestih tednih precej »zmehčala« svoja stališča, da je »pripravljena na sodelovanje« in da je po novem veliko bolj »fleksibilna«, kot je bilo to videti še pred nekaj meseci.

Preobrat je bil očiten. Nekateri so pohiteli kar s komentarji o »koncu ledene dobe« med Moskvo in Washingtonom, bolj previdni pa so razlagali, da so Američani umirili žogo predvsem zaradi vseh drugih, veliko večjih svetovnih problemov, ki se jim kopičijo iz dneva v dan in pri katerih v varnostnem svetu z Rusijo (in Kitajsko) v opoziciji niso sposobni sprejeti niti ene same resolucije. Za povrhu je ukrajinska kriza, tudi po zaslugi nekaterih vzhodnoevropskih jurišnikov, ki so konec hladne vojne očitno razumeli zgolj kot menjavo strani in bi se Rusom zdaj radi maščevali za pol stoletja zgodovine, ušla že tako daleč, da lahko poči celo po naključju in poti nazaj ne bo več.

Tisti del Evrope, ki se je v ukrajinski krizi do zdaj brzdal pri vojaškem zaostrovanju, hkrati pa je tudi zaradi svojih ekonomskih interesov zagovarjal dogovarjanje z Rusijo in »pacificiranje Ukrajine«, ki bo že še dobila priložnost, je s tem tudi sam dobil možnost znova nekoliko aktivneje poseči v reševanje ukrajinskega zapleta. Ki je še vedno v prvi vrsti evropski problem. In s tem tudi ključni problem Evropske unije, če ta res hoče postati tisto, kar bi menda rada bila.

Za zdaj jo en sam Putin očitno še vedno lahko vrže iz tira, Američani pa jo še vedno lahko poljubno razdelijo, umirijo ali naostrijo tako, kot jim vsakič sproti ustreza. V Bruslju pa imajo vodilni politiki Unije, ki združuje že več kot pol milijarde ljudi, pri vsem tem še vedno toliko poguma, da si temu upajo reči skupna evropska zunanja in varnostna politika.